3 najpogostejše zmote glede uvajanja hrane
Če razumemo to, da uvajanje hrane v resnici ni odstavljanje od dojenja oz. stekleničke, potem lažje razumemo tudi preostali dve glavni zmoti oziroma napačni predpostavki glede uvajanja hrane.
1. Uvajanje hrane ne pomeni odstavljanja (od dojenja ali stekleničke)!
Potreba po sesanju in mleku je proces, ki ga ne začnemo ustavljati s prvim grižljajem hrane, ampak se zgodi in dogaja sam od sebe. Konkretno torej z uvajanjem hrane ne nadomeščamo dojenja in na začetku tudi stekleničke ne. Dojila se bosta tako dolgo, kot bo ustrezalo obema, in otrok bo pil po steklenički, dokler se ne odločite drugače. Gre samo za to, da bo poleg mleka okušal tudi drugo hrano, najbolje sezonsko, lokalno in čim manj predelano.
Otrokom, ki pijejo po steklenički, le-to starši počasi ukinjajo, ker lahko sesanje cuclja negativno vpliva na izraščanje zob in ustno votlino, prav tako lahko lahko nočno hranjenje vpliva na razvoj kariesa (kar za dojenje ne velja!). Poglavitna razlika med dojenjem in stekleničko je ravno v tem, da ima preko stekleničke otrok obroke (pri dojenju tega ni) in steklenička je namenjena zgolj zadovoljevanju potrebe po hrani – potrebo po bližini, stiku in povezovanju starši zadovoljujejo drugače: bodisi z dudo (s še enim načinom sesanja torej) ali pa masažo, nošenjem, božanjem, skupnim spanjem. Tako pri otrocih, ki niso dojeni, uvajanje hrane resda spontano pomeni tudi odstavljanje od stekleničke, ne pa tudi odstavljanje od mleka. Adaptiranega začnejo starši ponavadi okoli enega leta nadomeščati z neprocesiranim mlekom iz zaupanja vrednega vira.
Dojenje na drugi strani poteka neodvisno od sprejemanja hrane in traja še dolgo po tem, ko otrok skupaj z drugimi člani družine uživa že vse pripravljene obroke hrane. Otroci potrebo po sesanju biološko prerastejo šele tam okoli petega, šestega leta! Kar je sicer naravno, je družbeno precej težko doumljivo. Skorajda nesprejemljivo se nam zdi dojenje dve, tri ali štiri leta starega otroka, normalni pa se nam zdijo mlečni zajtrki v vrtcih in šolah ali skodelica toplega kakava pred spanjem. Ljudje smo edini sesalci, ki mleko drugih živali uživamo še po dobi dojenja oziroma tudi edini, ki dojenje ravno na račun uživanje drugega mleka prehitro zaključujemo.
Potrebno je razumeti, da je potreba po mleku in sesanju pogojena biološko – z razvojem imunskega sistema in čustvenega razvoja – in nima nobene veze s tem, koliko hrane že uživa otrok. Zato z bučko, krompirjem ali juho ~ s čimer koli boste pač začeli uvajanje hrane ~ ne nadomeščate ne dojenja ne stekleničke, ampak odpirate otroku nova obzorja okusov. Otrok se bo po kosilu še normalno podojil in pred spanjem normalno popil stekleničko pripravljenega mleka.
2. Uvajanje hrane na začetku ni nadomeščanje obrokov
Pri dojenih otrocih že zato, ker dojenje sploh niso obroki. Ta zmotna predpostavka mešanja zakonitosti stekleničke, kjer ima otrok obroke, razporejene v nekem časovnem okviru, in principa dojenja (kjer ima otrok podoje, čez dan razporejene glede na njegove čustvene in fiziološke potrebe) lahko povzroči ogromno težav že na samem začetku dojenja, ker daje mamam občutek, da bi dojenje moralo potekati po urniku in neki logiki – pa ne.
In tudi pri uvajanju hrane ne pričakujte, da bo vaš otrok po dveh tednih že pojedel 120g kašice in se po tem ne bo želel podojiti ali pa popiti manjše količine mleka. Razlog je v tem, da mleko predstavlja varnost, ugodje in prijetne občutke ob sesanju, kar je razloženo v prvem delu članka. V resnici je že to, da bo tako hitro pojedel takšno količino hrane, bolj malo verjetno, in lahko povzroča precej stresa in nejevolje. V veliki večini otroci sprejmejo hrano okoli osmega, devetega meseca. Šele takrat lahko rečemo, da se otrok od pripravljene hrane zares nasiti ~ in kljub temu, da bo sit, se bo po kosilu ali večerji še vedno podojil. Tako kot mi pojemo sladico, čeprav smo že siti.
3. Dojenja ni potrebno nadomeščati z drugimi mlečnimi obroki
Smisel uvajanja hrane je v tem, da otroku predstavimo še drug spekter prehrane – poleg mleka, ki ga otrok dobi od mame bodisi preko dojenja bodisi preko stekleničke in ga bo dobival, dokler bo to ustrezalo obema.
Pri otrocih, ki se ne dojijo, se mame odločajo, s čim bodo pokrivale otrokove potrebe po mleku: ali še naprej preko stekleničke ali pa z mlečnimi obroki. Če se odloči za mlečne obroke (v smislu mlečnega zdroba, riža ali na mleku kuhane polente), je smiseln postopni prehod iz procesiranega adaptiranega mleka na manj industrijsko predelane – zaupanja vredne vire.
Pri dojenih otrocih pa ni nikakršnega smisla v tem, da si mama črpa svoje mleko, s katerim pripravi večerno kašico. Črpanje je zahtevno in pogosto neefektivno, terja veliko časa in s termično obdelavo – če ga vmešamo v prevročo kašo – ga uničimo. Če otrok pripravljene kašice ne poje, zavržemo precej svojega mleka. Mleko bo otrok dobil preko dojenja čez ves dan in vso noč ter po vseh obrokih.
Prav tako ni nobenega zagotovila, da bo otrok, ki ga zvečer nahranimo s procesirano kašico (rižolino, riževi kosmiči), zares bolje spal. Dojenčki se ponoči ne zbujajo samo zaradi lakote in praviloma lahko s pretežko večerjo povzročimo samo še več težav ponoči. Nočno prebujanje in potreba po sesanju sta normalna – čeprav nas razne brošure prepričujejo v nasprotno. Nekatere matere otrokom v želji po boljšem spancu uvajajo tudi adaptirano mleko ali ga mešajo v kašice, pa se izkaže, da preveč procesirana hrana še bolj obteži dojenčkov občutjiv želodček. Industrijsko predelani hrani bi se bilo dobro izogibati, ne pa jo dodatno vpeljevati v otrokovo prehrano.
O predavateljici
Urška Repnik
Urška Repnik je svetovalka za dojenje in poporodna doula. Vodi individualne in skupinske priprave na dojenje ter delavnice uvajanja hrane. Mame obiskuje na domu in jim nudi pomoč pri dojenju in podporo po porodu. Je soustanoviteljica spletne šole za starše veva.si, vodja festivala Dojiva se in urednica priročnika Zaupam si. Verjame, da je lahko samo srečna in zadovoljna ženska mirna mama.
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.