Starševstvo brez partnerskega odnosa ne zdrži vseh preizkušenj

Srž ali jedro dobrega odnosa oz. stika je, da se znamo čustveno odzvati drug na drugega, da znamo drug drugega sprejeti. V dobrih čustvih je lahko biti skupaj, v čustvih žalosti, strahu, notranjih dvomov je pa malo težje biti ob človeku. Toda če zmoremo biti takrat s sočlovekom (v našem primeru partnerjem), mu nudit podporo, biti tam za njega, ga poslušat, takrat mu sporočamo, da želimo biti tam za njega, da nam je pomemben, da ga imamo radi. S primernim odnosom mu sporočamo: “Skrbi me zate, želim te zaščitit, želim, da se ob meni počutiš sprejetega in varnega v vseh svojih oblikah, ker so vse tvoje oblike v redu. To ti si in jaz te sprejemam!” Ustvarit res trden in ljubeč partnerski odnos ter stabilno družno je izjemno težko. Ne pozabite, da z današnjimi odločitvami ustvarjamo jutrišnji dan in s tem prihodnost. To prinaša s seboj zavedanje in odgovornost, da s svojim vzorcem, načinom obnašanja, razmišljanja, čustvovanja in s svojim partnerskim odnosom učimo otroka živeti, odraščati v moškega ali žensko in vstopati v odnose z drugim. Če ali bolje rečeno, ko se ne soočimo s svojo prtljago, to avtomatično prenesemo tudi v svoje življenje in na svoje otroke ter jim tako malce otežimo njihovo življenjsko pot.

Ko iz dveh nastanemo trije: kako naprej?

Ne glede na to, kako dobro se par pripravi na prihod novorojenčka, se prej ko slej znajde pred izzivi, posebej pri prvorojencu. Če par gnezdi skupaj, je prehod malo lažji. Če pa se oče ni vključil v to pripravljalno obdobje, pa je začetni šok toliko večji. Moški se velikokrat ne znajde v novi situaciji, ne začuti svoje vloge in zato se raje odmakne, mamica pa se sooča z neznanimi izzivi v poplavi čustvenih viharjev. Poporodno obdobje je zadnji čas, da se očetje soočijo s potrebnimi spremembami, ki jih je življenje prineslo, a se veliko njih težko odpove do sedaj znanemu življenjskemu slogu. Obdobje, ko iz dveh nastanejo trije, je najranljivejše obdobje para in iz tega obdobja tudi kasneje izhaja največ zamer. Če moški v tem najobčutljivejšem obdobju partnerstva ne zna biti z žensko, ki je postala mama, se ta travma zasidra globoko v njej in med njima začne podirati zaupanje. 

Če oče ne prepozna/sliši/zazna in ne prevzame nase odgovornosti za odnos, se začne ravnati po ženski in se zanaša na njena navodila. Toda ženska v prvem letu po porodu težko prevzame še odgovornost za partnerski odnos, saj mora nadzorovati svoja čustva, skrbeti za novorojenčka in zase ter posledično v vsem tem kaosu ne zmore dajati navodil še partnerju. Vloga partnerja je, da stoji svoji ženi ob strani in ji poskuša olajšati zadeve s samoiniciativno pomočjo. Občutek zaupanja in varnosti se v tem obdobju torej krepi ali zamaje. Začetni korak k odtujitvi v partnerskem odnosu se pojavi, ko ženska, mama osamljeno tiči v svoji dvojni bolečini: bolečini osamljenosti in bolečini, ki jo povzroča očetovo neprevzemanje njegove vloge v skrbi za otroka; moški, oče pa partnerki zameri, ker je izgubil svojo vlogo in ga posledično lahko zanese po svoje. Ta stik, ki se skozi to občutljivo obdobje mlade družine pretrga, je zelo težko obnoviti.

Na kaj naj bova pozorna, če želiva ohraniti dober odnos?

Moški naj razume, da je njegova poglavitna skrb skrb za mamico po porodu. Zato očetje danes tudi ostanejo doma na očetovskem dopustu, saj jih čaka po porodu utrujena partnerka, ki je pod vplivom hormonov, in dojenček, ki ju potrebuje. Od moškega se pričakuje, da bo v tem obdobju dal sebe na stran, da jo bo poslušal in ji olajšal to prehodno obdobje. Na drugi strani je pomembno, da ženska dovoli partnerju biti oče. Morda bo kdaj body zapel narobe ali juho presolil, a če mu ne dovolimo, da se kali v tej vlogi, ga s tem kastriramo. Tako se bo počutil nesposobnega in se bo začel umikati in spet bomo v začaranem krogu.

Pomembno je, da se partnerja znata odzivati drug na drugega. Od očeta se torej pričakuje, da pri ženski oz. mami, ki po porodu izraža svoja čustva, strahove, dvome, bolečine, utrujenost ne vidi oz. tega ne razume kot jamranje, negodovanje, pritoževanje, ampak moški (zdaj oče) razume svojo vlogo in partnerko posluša, tolaži in podpira. Če tega ne naredi, žensko čustveno odrine in tako ona v tem občutenju ostane sama.

Ko otrok odpre prtljago iz primarne družine

Ob prvem otroku se v obeh novopečenih starših lahko (in ponavadi tudi se) prebudijo naša lastna otroška čustva, rane in spomini. O teh čustvih se morata partnerja pogovarjati in drug drugemu nuditi oporo! Ko ubesedimo strahove, se strah v veliki meri sprosti iz telesa – če pa te nelagodne misli in občutke držimo vsak zase, potem pa med partnerjema nastane prazen prostor – vakuum, ki povzroča težave, saj ta vakuum ne izgine, ampak sledi odnosu. Partnerji, ki so si ustvarili ta prazen prostor, okoli 3. leta prvorojenčeve starosti ponavadi spoznajo oz. začutijo, da so se znašli v globoki zakonski krizi, saj so odtujeni in se težko povezujejo. V prvih mesecih naj moški daje iniciativo za boljši partnerski odnos. Odgovorni in zavedni moški ne sprašuje ali čaka na navodila, ampak prevzame odgovornost in reagira (prinese vodo, skuha kosilo, previje novorojenčka, obesi perilo). Ženska, na drugi strani, pa po porodu potrebuje veliko stika, dotika, ki ga danes manjka, ker ne živimo več v skupnostih in si ženske ne pomagamo več med seboj.

Kdaj partnerji najpogosteje poiščejo pomoč zakonskega svetovalca?

Partnerji najpogosteje poiščejo pomoč, ko:

  • sami prepoznajo, da se veliko prepirajo (to je najpogostejši razlog) ali prepri postanejo preintenzivni in se jih ustrašijo
  • začutijo, da se več ne najdejo, da so odtujeni, kjer pomanjkanje varnosti in zaupanja vpliva tudi na zanemarjanje spolnega življenja (drugi najpogostejši razlog)
  • je odnos že tako ohlajen, da se sprašujejo, če so še (za) skupaj
  • se v odnos vrine tretja oseba
  • prihaja do močnega konflikta s starimi starši (a se kasneje izkaže, da je ta konflikt le refleksija partnerskega konflikta)

Občudovanja in podpore vredni so mladi pari, ki kmalu začutijo, da med njima ni več tako kot bi moralo biti ter hitro reagirajo in ne čakajo. Tako se stvari hitreje rešijo. Pri tistih, ki odlašajo, se stvari lahko zapletejo, a je potrebno verjeti, da se vsak odnos, kjer ni odvisnosti ali močnih zlorab, da rešiti. Seveda – če je volja iz obeh strani. Na zakonskem svetovanju da posameznik prepozna svoje čustvene in vedenjske vzorce. Partnerja se skozi terapevtski proces naučita komunicirati in odzivati drug na drugega, razumeta, kako in zakaj se počutita, kot se, hkrati pa zmoreta občutja umestit v svojo lastno izkušnjo družine za čas odraščanja. Tako nezaželeim vzorcem preprečita, da bi se ponavljali v njuni družini in tako prenašali na otroke.

Katere tri enostavne rutine pa predlagamo parom za boljšo povezanost in bolj ljubeč odnos?

  1. PARTNERJA NAJ SE DNEVNO SREČATA NA “KAVICI”

Ko postavimo prioritete, se najde tudi čas. Poglejta kakšen spletni portal manj in si vzemita čas za to kratko dnevno druženje. Namen teh “kavic” je, da se malo pogovorita in uskladita, a ne govorita o otrocih, temveč o sebi, o tem, kako sta preživela dan, kaj se vama dogaja. To naj bo vajin otoček v dnevu, kjer se srečata in drug drugemu namenita posvečen čas.

2. DOTIKI, CRKLJANJE

Zvečer si vzemita čas za crkljanje. Pozor – ne govorimo o spolnosti, temveč o objemih, stiskanju, ležanju v žlički, masiranju rok ali nog. Masaža rok je zelo intimna stvar, saj z njo vzdržujemo dotik. Ne pozabimo, da so stvari vzajemne/obojestranske, zato ne le da pričakujemo, ampak bodimo pripravljeni tudi dati. Naj vama v navado pridejo tudi

dotiki tekom dneva – toda ne dotiki spolne narave (za zadnjico, dojke). Raje naj bodo podobni božanju otroka – drug drugega se nežno dotaknita in si tako neverbalno sporočajta: “Vidim te, čutim te.” Naj bo tega tekom dneva vedno več in naj bo iskreno, spotano in ne rutinsko.

3. KAKO SI? KAKO SE POČUTIŠ?

Naj nas resnično zanima, kaj se dogaja znotraj drugega. In drugi naj iskreno odgovori. “V tem trenutku sem zelo fino” ali “Nekako sem žalosten, pa sploh ne vem, zakaj.”

Za partnerski odnos se trudimo tudi zaradi naših otrok

Odgovornost staršev je, da se potrudijo in da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da otrokom dajo družino – s tem ne dajo družine samo otroku, ampak tudi sebi. Družina je najpomembnejša varna baza in za varno bazo je potrebno skrbeti. Varna baza temelji na ljubečem partnerskem odnosu in kljub temu, da poznamo veliko obrazov sreče, je družina še vedno eden najpomembnejših. Vse to je tudi razlog, da se v partnerski odnos in posledično v družinsko sožitje splača vlagat. Če si za otroka želimo, da ne prevzame čustvenih vzorcev, ki niso dobri ne za nas in ne za njega, potem moramo biti pripravljeni sprejeti, da ne vemo vsega in da smo se pripravljeni učiti tudi na tem področju. Učimo se ljubiti, sprejemati, se pogovarjati. Ljudje v osnovi nimamo navade, da delimo in ubesedimo svoja razmišljanja in občutke. Za partnerski občutek povezanosti pa je zelo pomembno, da se dva pogovarjata. Toda nihče izmed nas nima gena, ki ga samodejno naredi dobrega partnerja in starša – vsega tega se moramo naučiti!

Sta po prihodu otroka malce pozabila drug na drugega?

Bi želela svoj odnos zopet postaviti na prvo mesto?

Prijavita se v spletni program PONOVNO POVEZANA – nižja cena za prijave do nedelje zvečer!