To vprašanje je kot strel v koleno. Nekomu, ki je pravkar postal starš (ali pa je to že nekaj mesecev) ne morete postaviti bolj napačnega vprašanja. No, morda spada še tisto zelo intimno in osebno “In, a dojiš?” v podobno kategorijo. Ne, novorojenčki in dojenčki ne spijo! Naša družba otrokovo spanje dojema povsem napak. In potem v stiske in skrbi spravljamo novopečene starše, ki mislijo, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, ker pač ne prespi noči. Vklapljajo sesalec, kupijo pripomočke, ki bodo otroka nežno tresli in dodajajo mlečno formulo za boljše nočno spanje.
Dojenčki ne spijo kot odrasli
In tudi ni mišljeno, da bi. Novorojenčkovo dihanje še ni zrelo in s pogostejšim prebujanjem se pravzaprav varuje, da med enim in drugim vdihom ne bi minilo preveč časa. Torej je zanj v bistvu zdravo, da ne spi v kosu 10 ali 12 ur! Dejstvo je, da že za odraslega “cela noč” pomeni različno dolge dobe. Nekomu je dovolj 5 ur, drugi mora odspati svojih 8 ur. Dojenčki niti ne spijo trdno, ampak bolj dremljejo (več o tem tudi v knjigi Želim dojiti). Zato dojenček čuti, ko ga odložite, in prične jokati, čeprav se je pravkar podojil. Ne počuti se varnega in išče bližino, zato vas kliče. Vi pa se najbrž obupano sprašujete, zakaj noče spati v posteljici, ki ste jo kupili posebej zanj. Otrokovo najljubše zatočišče je vaše naročje, kjer vas vonja in sliši vaš srčni utrip (in dokazano prepozna prav vašega in ga zmore ločiti od ostalih, ker ga je poslušal 9 mesecev). Sčasoma seveda otroka lahko navadite na spanje drugje, a dobro je vedeti, da prve štiri mesece otroku ne morete vzpostaviti napačnih (“slabih”) spalnih asociacij. Nekje po četrtem mesecu (ko pride tudi do spalne regresije) pa lahko asociacije počasi in nežno zamenjujete, če si tega res želite in menite, da je to zares potrebno že takrat. In nikar se ne sekirajte na zalogo, otrok, ki pri štirih mesecih zaspi samo (z dojenjem) v naročju, bo pri 11 mesecih pri vzgojiteljici povsem normalno zaspal na postelji samo z božanjem.
Sprostite se. Nič niste naredili narobe.
In ne, otroka ne boste razvadili in doživljenjsko privezali nase, če mu nudite bližino. V prvih tednih in mesecih jo nujno potrebuje za optimalen razvoj možganov in občutek varnosti. Pomirjen dojenček, ki je v stiku s starši, se bo bolje razvijal in boljše dojil. Največ, kar lahko zase in za svojega otroka storite na začetku, je pomiritev in zavedanje, da se morate v začetku vi prilagajati njemu in ne on vam.
Otroke sicer lahko »učimo spati« in jim po navodilih priročnikov privzgajamo »red in urnik«, da ne bi postali razvajeni, toda telesni stik, ki si ga večina dojenčkov in malčkov zelo želi in ga tudi zares potrebuje, je biološka potreba, ne razvajenost. Otrok mora za samostojno spanje postati razvojno zrel, enako kot za hojo, govor, samostojno hranjenje in druge razvojne mejnike […] Ponoči se starševstvo ne neha.
Vir: Mojca Vozel
Pa saj ni ta novinar konec koncev nič kaj veliko “kriv”, ti stavki so del naše kulture in so pogosto uporabljani kot “small talk”, neka mašila, s katerimi prebijemo led na začetku pogovora. A vendarle je smiselno premisliti, kaj te besede sporočajo o naših družbenih prepričanjih glede otrok. Priden je beseda, ob kateri marsikoga kar zmrazi, Slovenci smo eni redkih, ki jo imamo (le poskusite jo prevesti v druge jezike, boste videli, da natančnega ekvivalenta zanjo ni. Priden otrok v angleščini bi bil good baby, a good je lahko tudi kaj drugega kot priden, recimo dober. A dober gotovo ni pridevnik, ki opisuje stanje “pridnosti”) in v resnici odraža našo težnjo po tem, da so naši otroci tihi, nevidni in ubogljivi. To ni samostojen otrok, ki izraža svojo voljo, pač pa tak, ki se prilagodi, stopi v ozadje in ne povzroča “težav”. Priden otrok je tisti, ki poje vse, kar ima na krožniku. Tisti, ki na igrišču deli igračo z vsemi. Priden je tisti, ki prespi noč in staršem ne povzroča nočnega vstajanja.
Spanje nima nič s pridnostjo
In vaš dojenček, ki ne prespi noči, ni nič manj priden od kakega drugega. Je samo otrok s svojim ritmom in spalnimi cikli. In v določenih intervalih se bo zbujal več kot v drugih, ko bodo izraščali zobki, bo jedel manj druge hrane in se več dojil. Ko bo šel v vrtec, bo morda več pil po steklenički. Težava ni v otrocih, ampak v nas, ki pričakujemo od otrok preveč. V tistih predelih sveta, ki jih še ni dosegla zahodna miselnost, sploh ne poznajo izraza za “sleep training”, torej za treninge uspavanja, med katerimi so mnoge zelo škodljive (recimo izjokavanje, ki pušča tudi čustvene posledice) in niti ne razumejo, kaj jih sprašujemo, ko povprašamo, ali otrok spi dobro. Otrok pač spi, kot spi, in se prebuja, ko se. Mama pa je zraven njega, počiva (6 tednov leži smrt pod posteljo, so včasih rekli, in s tem ženski sporočali, naj ne opravlja nobenih fizičnih del, ampak spočije svoje telo, ki je pravkar rodilo novo življenje) in ga pomiri, ko je potrebno. Skratka, predvsem spustimo pričakovanja, kako bi naj bilo, ker pričakovanja zahodne družbe morda niso realna in nas lahko spravijo v precejšnje stiske in stres.
Kaj pa vseeno lahko naredite glede spanja?
Vsekakor se lahko opremnite z znanjem, kakšno spalno okolje pripraviti (previsoke temperature ne bodo pomagale pri uspavanju), kako
prepoznati prve znake otrokove utrujenosti – kajti takrat je potrebno začeti z uspavanjem. Če zamudimo pravi trenutek, si lahko uspavanje podaljšamo za uro ali celo več. In dobro zatemnite prostor, otrok potrebuje za kvaliteten nočni počitek temo. Seveda na spanec vplivajo tudi dnevne aktivnosti, število in dolžina dnevnih spancev, tudi otrokova hrana čez dan (in mamina, če doji) ter otrokove spalne asociacije. Namig: pri nas lahko poslušate
online predavanje prav na to temo.
Ne pozabite pa na to, da je pomembno doma ustvariti mirno okolje, kajti otrok zaznava, kakšni odnosi vladajo in kako umirjena je mama. Pravzaprav se lahko umiri otrok šele takrat, ko je mirna ona, zato k uspavanju ne pristopajte živčni, ker ne bo uspeha. Obiskom, ki bi prišli prve dni, vljudno povejte, da potrebujete nekaj časa, da se spoznate in navadite drug na drugega. V zmrzovalniku imejte dovolj hrane, da vam ne bo potrebno kuhati, ali pa prosite najbližje, da vam prinesejo kaj za jest. Ne delajte, ampak počivajte. Jejte polnovredno hrano, ne samega sladkorja in piškotov ter kruha, kar je tudi dolgoročna naložba za vaše zdravje in zdravje otrok. Sprejemajte svoje občutke – čakajo vas globoke čustvene spremembe, ki lahko marsikoga tudi prestrašijo. Pogovarjajte se z drugimi tudi o sebi, ne samo o dojenčku. Pri porodu se ne rodi samo otrok, pravkar se je rodila tudi mama.
Draga Meghan in Harry, dragi starši povsod po svetu
Dovolimo otrokom, da kdaj tudi niso “pridni.” Naj ima dojenček pravico reči, da ne bo te kašice, v kateri je brokoli. Tisti, ki imajo možnost reči pri hrani ne, so kot odrasli manj izbirčni in si upajo in želijo poskušati več neznane hrane, ker vedo, da jih nihče ne bo silil, da jo morajo pojesti, če jim ne bo dobra. Tudi vsem odraslim ne teknejo vampi ali morski sadeži, pa naši partnerji ne sedijo ob nas in nas hranijo z eno za mamico in eno za atija – dokler ne uspemo pojesti celega krožnika. Naj vaš otrok na igrišču reče kdaj tudi “ne.” Ne, nismo vsi prijatelji, ne, ne rabimo deliti igrač z vsemi. Tudi mi ne posojamo svojega avta vsem, ki bi ga radi vozili. Tako se bo otrok kasneje kot odrasel znal postaviti zase in reči ne, ko bodo vrstniki od njega zahtevali npr. denar in šef dodatne ure brezplačnega dela.
Na čim lepše starševstvo torej, na realna pričakovanja, nežnost do sebe in otroka in čim več dojenčkasto prespanih noči!