Preden sem prvič rodila, sem bila zagnana, zagrizena, vpeta in zadeta. Za delo in od dela. Svoje delo sem oboževala: stylingi, editorijali, modni prispevki, dinamika, ljudje, … vse to me je izpolnjevalo, pa čeprav sem bila vsak mesec tik pred oddajo revije izžeta. Nisem si vzela veliko časa za priprave na porod. Polovico predavanj Šole za starše sem itak prešpricala, ker sem bila prepričana, da ni nič posebnega postati mati. Z rojstvom se je ta slika izrisala v jasnejših in bolj intenzivnih barvah. Hitro sem lahko sprevidela, da postati skrbnik mali štruci z možgani, s srčkom, pljučki, z želodčkom in mehurjem ter drobnim okostjem s skoraj nič mišicami in nekaj  malega maščobe ni šala.

Aleksandra Brlan

Au contraire, cherie, to je na začetku hudičevo naporen posel in to 24 ur na dan, vsak dan v tednu! A hitro sem obvladala situacijo, mali je bil izredno miren in sodelujoč. Tako sem po nekaj mesecih klicala na uredništvo, da bi pa mogoče lahko že počasi kaj delala. Urednica me je vsaj trikrat vprašala, če sem prepričana. In bila sem več kot prepričana. Danes ne bi več storila enako, sigurno da ne. Čas, ki je namenjen otroku, naj bo njegov. Prav ničesar bistvenega ne bi zamudila. Delo, ki sem ga imela rada, bi me ravnotako počakalo.

Ko se nam je rodila še naša mala račka slash drugorojenka, je življenje postalo nadpestro. Misel, da bi predčasno začela delati je bila spet še kako živa, saj mi je predstavljala rahli pobeg od vsega dojenčkovsko družinskega. Nekaj časa je šlo, potem pa je začelo iti navzkriž. Z domačimi zadevami. 🙂 Pri dveh otrocih in dveh starših kreativcih, freelance samozaposlenih, je bilo pa treba že počasi doreči, kdo bo tisti, ki provide-a. In kdo bo tisti, ki bo prevzel skrb za družino. Pa sva si razdelila prioritete in odgovornosti. Niti malo nisem konvencionalna, a sem hitro sprevidela, da otroci zahtevajo svoj čas, energijo in eden od naju je moral prevzeti ta sektor, da je lahko drugi prinašal.

Vloge se lahko sicer poljubno razdelijo in ne nagibam se k nobeni varjanti. Mi smo se pač zmenili, da sem jaz mami. Saj se razumemo, ne? Imeti otroka je odgovornost, ki se je morda pred rojstvom ne zavedaš. Takoj potem pa ni več dileme. In kakor te prvi tedni po porodu izčrpavajo, te tudi napolnjujejo. Časa, ki si ga imel prej, ni več. Nikoli ga ne bo več. In to je dobro. To je dobro! Morda na začetku tega ne uvidiš, a s časoma sprejmeš dejstva in neizbežne danosti in se nehaš upirati ter postaneš dober starš. Normalen starš. Tak, ki se razveseli prvega sivega lasu, ker ve zakaj in od kod pride. Sama na ta prvi sivi las še čakam – izgleda, da so moji otroci trije angeli. Ja, pa ja, de! Geni, pač!

Kar nekaj časa svojega življenja sem bila prepričana, da ne bom imela otrok, čeprav mi je neka vedeževalka, ki sem jo v navalu srednješolskega raziskovanja vsega mističnega in nadnaravnega nekajkrat obiskala, napovedala dva (zdaj pa imam  tri). Ostalo sem pozabila. Vedno sem pa rada imela otroke. Zanimivi so mi še zdaj. Kako razmišljajo, kako gledajo na svet, na življenje, na sebe. Skratka, sem in nisem materinski človek. Po eni strani sem strašno fantovska in se mi vse dojenčkasto zdi blazno mimo in nezanimivo, tako da komaj čakam, da mine. Po drugi strani pa imam najrajši, če spi dojenček, ah kaj dojenček, cela familija, pri meni v postelji, da jih čutim, da dihamo skupaj. Sem neka taka raziskovalska živalska mama, izgleda. Rada se ukvarjam z otroki, a imam rada tudi tisti mir-čas, v katerem lahko brez motečih dražljajev delam svoje.

In takrat ljubim mir-čas bolj kot vse na svetu. Včasih se počutim kot kakšna levinja: ko je preveč vsega otročjega okoli mene, zarenčim in naježim dlako, da vse beži. Pa se zvečer potem lepo stisnemo in cmokamo ter godemo uspavanke. No, z malčkom sva zaenkrat še povezana vsepovprek. 🙂 A ne bo nič drugače kot s starejšima, ko malo odraste. Se poznam.