Priznam. O dojenju nisem nikoli na dolgo in široko razmišljala. Že v času nosečnosti sem se odločila, da bom dojila. In v to tako trdno verjela, da nisem dopuščala druge možnosti. Kot drugi hčerki mame, ki je rodila kar osem krat in zmeraj dojila, se mi je dojenje zmeraj zdelo povsem »normalen« proces. Gotovo tudi od tukaj izhaja moj naraven pogled na ženske prsi in  »brezsramno« dojenje kjer koli in kadarkoli.

Anjuška Kogal

Iskreno…O svojih prsih nisem kaj dosti razmišljala, dokler nisem na letalu za ZDA pri ogledu neke komedije opazila, da so ženske prsi zamegljene. Pa to ne prsi postavljene vsem na ogled. Ampak »zizike« v povsem spodobnem modrčku. Zamegljene. Kot malo zlo, ki lahko skoči iz ekrana in napade gledalca. Zato so v dobro vseh zabrisane (in potem svizec zavije čokolado v folijo).vajo fizično bližino.

Kaj hitro so me ameriški prijatelji podučili, da so prsi v Ameriki skorajda tabu. In v to kategorijo se šteje dojenje v javnosti, golota, male otroške ritke, ki tako rade tekajo svobodno po plaži, otroško lulanje v parku in še bi lahko naštevala. Pa se ustavimo pri dojenju. Znanka je nedolgo nazaj napisala na svojem fb profilu, da nikoli ne bo več prestopila praga Olive Garden-a (priljubljene italijanske verige restavracij), saj so jo zaradi dojenja v javnosti na precej neprijazen način pospremili iz restavracije, Kljub gibanjem za dojenje (ki počasi pridobiva podporo), pa njena zgodba še zdaleč ni osamljena.

Pa vendar se je prava zgodba o dojenju oziroma zakaj ne dojiti, v Ameriki začela že dolgo nazaj. Po drugi svetovni vojni se je vnela velika polemika o tem, kaj je primerna hrana za dojenčke. Veliko navijanje za predčasno uvajanje t.i. formul in goste hrane, je bilo pospremljeno z vzkliki o modernizaciji, napredku, praktičnosti in kot zmeraj razslojevanjem družbe- doječe matere so se smatrale, kot zastarele in neprivržene napredku.

Kritiki prsi pa so svoj napad pričeli veliko prej. O seksualizaciji prsi je bilo govora že ob koncu 19.stoletja. Prsi so svojo ikono »seksualnega objekta« dobile med 2.sv. vojno s plakati bogato obdarjenih pin up deklet in kasneje z mehkimi pornografskimi revijami in nenazadnje z Marilyn Monroe. In bolj kot so prsi pridobivale vlogo seksualnega objekta, bolj so izgubljale svojo osnovno funkcijo hranjenja. S poglabljanjem prepada med obojim, je dojenje v javnosti  počasi postajalo nesprejemljiva družbena norma. Prav kmalu je hranjenje dojenčkov v javnosti postalo neko »nenormalno« početje, ki opazovalce spravlja v neroden položaj, saj jih izpostavlja prsim, ki so namenjeni moškim in so tako njihova »seks igračka«. Dejstvo, da so v Ameriki bolj naklonjene dojenju bile »nebele« matere, je samo potrdilo ameriško domnevo, da dojenje ne sodi izven štirih zidov, saj je to praksa necivilizirane družbe.

Ameriške mame se v povprečju na delovno mesto vrnejo po 12 tednih. Za mnoge izmed njih je dojenje povsem nepredstavljivo. Zbujanje sredi  noči, utrujenost, konstantno črpanje in obenem še polni delovnik, so za marsikatero mamo neizvedljiva kombinacija. Pritiski  velikih proizvajalcev formul in raznoraznih kašic, ki z veliko »žlico« oglašujejo praktičnost, pa še samo spodbujajo pot »instant« hrane.

Opažam, da se v ZDA bolj, kot neposredno dojenje (kjer se sploh spodbuja dojenje) priporoča črpanje mleka. Tako si mame s pomočjo avtomatskih črpalk »pumpajo« mleko, ki ga nato dajejo svojim otrokom preko stekleničke. Sama ob tem pogrešam stik matere in otroka. Tiste posebne bližine, ki se ustvari, ko se otrok prisesa na prsi. Čas, ki je namenjen samo mami in otroku.

Ameriški absurd? Bujno obdarjene gospodične, ki vabljivo gledajo z reklam za hitro prehrano. Razumljivo, z razgaljenimi prsmi in preglobokimi dekolteji.  Na drugi strani pa skrivanje doječih mater. Seveda ni povsod po Ameriki enako. Države, kjer se kulturni tokovi mešajo, so nemalokrat bolj odprte. Razni socialni mediji skrbijo za ozaveščanje mam in družbeno kritičnost. In tako se zadrta »konservativnost« tudi v ZDA počasi odpravlja.

Sama sem dojila oba otroka. Dokler se nista sama odločila, da bi se na prsih samo carkljala in ne več jedla. Hčerko sem tudi dojila v ZDA. Vem, da sem včasih prav čakala, da bi prišel kdo, »ki bi se mi upal zoperstaviti«. Pa ga ni bilo. Veliko preveč vljudni in v svojem svetu so. Sedaj, ko gledam nazaj se mi zdi škoda, da niso prišli. Pokazala bi še tisti del prsi, ki ga niso videli in povedala svoje. In tako ognjevite so tudi posameznice, ki počasi, a zelo vztrajno širijo zavest, da je dojenje v javnosti povsem normalno.  Ljudem dajejo vedeti, da otrok ni potrebno dojiti na umazanih straniščih ali nekje v kotu. Da je dojenje prava izbira in bi morala biti prva izbira.

Dojenje mora ostati pravica ženske. NJENA izbira, kaj je dobro zanjo in njenega otroka. Nikoli ne smemo pristati na družbeno omejevanje in s tem potrjevanje, da je dojenje v javnosti nesprejemljivo. Ker je dojenje nekaj najbolj normalnega in pristnega. Dojenje je čista ljubezen v vsaki kapljici. In jaz sem za dojenje kjerkoli in kadarkoli. Pika.