Dojenje na Madagaskarju

Otok Madagaskar

Je čudovit, četrti največji otok na svetu in leži na vzhodni strani Afrike, nasproti Mozambika.

Moj partner in oče najine dve leti stare hčerke je iz Antananariva, glavnega mesta, kjer živi približno milijon in pol prebivalcev.

Na Madagaskarju sem bila že trikrat, skupaj 4 mesece in dvakrat od tega s hčerko. Prvič je bila stara 9 mesecev in drugič, pred kratkim, 23 mesecev.

Kar mi je najbolj všeč je to, da sem vpeta v dve različni kulturi in tako lahko vzamem najboljše pri obeh. Vsakič se za svojo osebno rast naučim ogromno, hkrati pa dojamem, da bom za popolno razumevanje kulture v svojem bistvu, potrebovala vse življenje.

Odločitev “dojila bom” sem sprejela že v nosečnosti

Trdno sem bila prepričana, da mi bo uspelo. Vendar pa nisem vedela prav nič o dojenju, razen tega, da je to naravno in da dojenček pije mleko iz materinih prsi. To je vse. Vse ostalo mi je bilo novo in na začetku zelo stresno, saj je bila realnost daleč od pričakovanega. V porodnišnici sem bila popolnoma zmedena in sem izgubila logično razmišljanje.

Najbolj se spomnim, kako sem prvi dan gledala na uro, da podojim hčerko, saj naj bi se dojenčki dojili na dve uri. Ter se obremenjevala s tem, kako jo bom pred tem še previla. Na srečo je hčerka močan karakter in se je že takoj zelo glasno borila za svoje potrebe. Tako sva se začeli dojiti na njeno željo. Šli sva čez mnogo nevednosti, od tehtanja, »premalo mleka«, do tega, da sem njena duda.

Po štirih mesecih garanja nama je dojenje steklo. Tudi jaz sem začela ponovno razmišljati s svojo glavo ter si priskrbela nosilko, s katero sva lahko šli naokrog ter se hkrati dojili kjerkoli in kadarkoli.

Zakaj lahko na Madagaskarju vsaka ženska doji svojega otroka, pri nas pa ne?

Bistvena razlika je ta, da imajo mamice znanje. O tem se ne učijo v šoli za starše ali preko interneta, ampak znanje dobijo od svojih mater, babic, sester, prijateljic in celotne družbe. S tem rastejo že od majhnih nog. To je skupnost, v katero je otrok rojen. Uči se zgolj s spoznavanjem svojega okolja. Na Madagaskarju življenje teče drugače kot v Sloveniji, če izvzamemo velika mesta, bogatejše sloje in mlade, ki želijo posnemati svet medijev.

Dan Malgašev poteka zunaj na ulicah, poljih, tržnicah, ob cestnih trgovinicah in delavnicah. Dojenčki in majhni otroci so ves čas zraven matere, pri njenih vsakodnevnih opravilih in delu. Otroci se dojijo vsepovsod, dobesedno na vsakem koraku. Otrok je veliko.

Prodajalka na tržnici ima vse svoje majhne otroke pri sebi, na njenem delovnem mestu in dojenčka podoji vsakič, ko to potrebuje, tudi med prodajanjem zelenjave stranki. Starejši otroci znajo zelo odgovorno poskrbeti za svoje mlajše bratce in sestrice.

Malgaši ljubijo otroke in zanje skrbi vsa okolica. Zato je dojenje celotni družbi res samoumevno in popolnoma normalno, saj so vanj vpeti od rojstva naprej.

Ob rojstvu so prisotni oče otroka in obe materi novopečenih staršev, ki pomagata mamici pri pristavljanju, dojenju in zibanju dojenčka. V porodnišnici je ves čas bivanja prisotna vsaj mati  mamice, saj je po porodu zelo pomembno, da si mamica lahko spočije in tudi, da je dojenček v stiku, dotiku z družino. Prva hrana po porodu je »paca«, topla juha iz majhnih morskih rakcev, ki pospešuje laktacijo.

Družina je ob rojstvu otroka zelo pomembna

Predvsem obe materi staršev, saj s svojim znanjem in izkušnjami poskrbita, da dojenje steče lepo in pravilno. Hkrati pa poskrbita za pravilno prehrano mamice.

Mamice se ne soočajo s skrbjo, ali bodo lahko dojile oziroma ali bodo proizvedle dovolj mleka.

Za dojenje je poskrbela narava in je osnova za preživetje in evolucijo. Če bi bilo možno, da je materino mleko nekvalitetno ali da ga ni dovolj za njenega otroka, bi že zdavnaj izumrli, tako ljudje, kot tudi ostali sesalci.

Večina prebivalstva si niti ne more privoščiti flaške, dude, vozička ali posteljice za otročka. Tako dojenčki in otroci spijo skupaj s svojimi starši. Matere, očetje, babice pa dojenčke ves čas nosijo ob sebi v rutah. Tako sta dojenje in stik pomemben vir preživetja. V povprečju se malgaški otroci dojijo tri leta.

Kako pa je v Sloveniji?

Mamice v Sloveniji imamo težjo nalogo, saj znanje o dojenju ne poteka več iz roda v rod. Hkrati pa nam okolje ob prvi težavi ponudi različne umetne rešitve, ki niso nujno potrebne. Tako se lahko velikokrat zgodi, da postanemo zmedene in v velikem dvomu, kaj je prav in kaj ne.

Zato je zelo pomembno, da se izobražujemo že med nosečnostjo, predvsem, da vemo do kakšnih »težav« prihaja ob začetku dojenja. Da vemo, kako se jih rešuje, kaj je normalno in kaj ne ter tudi, kam se obrniti po pomoč, ko nam ne gre.

Tako si bomo lažje zaupale in ostale osredotočene na svojega otročka, ki bo drugačen od vseh ostalih in bo imel svoje lastne potrebe, katere bomo najbolj poznale me.

Kljub vsemu pa sem osebno prepričana, da je za otroka najbolj pomembna ljubezen in to, da je mamica sproščena in čim bolj brez skrbi ter slabe vesti, ne glede na to, ali je otrok dojen ali ne.

Hkrati pa tudi hvaležna, da obstaja adaptirano mleko, saj lahko reši ogromno življenj naših najmlajših.