Duda – prijateljica otroku ali staršem?

Jok je komunikacija. Jo slišimo?

Vsem je kdaj hudo. Ko se ti zgodi kaj slabega, ko te kdo užali ali prizadene, da ti gre na jok. Takrat potrebuješ dobro prijateljico, ki te je pripravljena poslušati, s teboj jokati ali te samo objeti. Takoj ti je lažje.

Sedaj pa si predstavljaj, da ti nekdo takrat, ko si v stiski ali bolečini, »vtakne« dudo v usta. Utišana si. In ko nisi slišana, se počutiš samo še slabše.

Otrok s svojim jokom opozarja nase. Tako kot vi tudi otrok ne joče brez razloga. Jok je pravzaprav njegov način komunikacije. Sama sem se pred petimi leti zavestno odločila, da z dudo ne želim utišati svojega otroka, ampak se moram naučiti razumeti jok svojega sina in iz joka razbrati njegovo sporočilo. Morda mi sporoča, da je lačen, polulan, pokakan, morda ga zebe ali mu je vroče, morda je zaležan od ležanja na boku, morda ga bolijo dlesni ali ga zvija trebušček. Morda ni lepo sanjal ali pa zgolj potrebuje tvoj dotik, objem, malo cartanja, ker je sam in prestrašen v tem novem svetu.

Otrok ima za svoj jok svoj vzrok. Tudi če vzroka ne prepoznate, bodi tam zanj. Držite ga v objemu, obrnite ga, pokukajte v pleničku, dajte mu lupčka. Včasih pa je jok ravno tisto, kar dojenček potrebuje, zato ga ne poskušajte utišati. Dajte mu varno zavetje, objem, v katerem lahko joče in se pri tem počuti varnega in slišanega.

Edini pripomoček, ki ga otrok ob rojstvu potrebuje, je mama.

In mamini ziziki, seveda. Prepričana sem, da duda otroku ni potrebna in zanj tudi ni primerna. Še več, verjamem, da je škodljiva. Še najmanj iz zdravstvenih razlogov, denimo zaradi rasti zobkov, bistveno bolj nevarna je iz čustvenega in energetskega vidika. Danes je duda postala obvezni pripomoček, ki jo starši še pred porodom prinesejo domov, razkužijo in jo pripravijo na prihod otroka. Iskanje dude je že pravi ritual. Izbirajo se vzorci, oblike, barve, materiali. Velja splošno mnenje, da otrok dudo potrebuje ali zaradi premočnega in prepogostega sesanja ali zaradi tolažbe, pogosto pa preprosto zato, da z dudo mami zagotovi nekaj prostega časa in tišine.

Toda, duda blokira stik s svetom. Zakaj? Duda je mašilo. Blokada. Prepreka. Duda zaustavi potek pogovora med otročkom in teboj. Prekine proces sporočanja, prekine izražanje občutkov, jih le potlači in ne potolaži. Tolažba je le navidezna. Z dudo otroku povemo, da se ne sme izražati, da nima te pravice, da mu to ni dovoljeno. In ker se vzorcev in obnašanja učimo že v zelo zgodnji fazi razvoja, se z dudo naučimo ravno tega. Poglejmo okrog nas, koliko ljudi ima težavo z izražanjem? Koliko se nas boji povedati, kaj mislimo in kako velik je delež tistih, ki smo bili večji del svojega življenja tihe miške brez glasu. V šoli, pred šefom, pri iskanju nove službe, pri iskanju svojega jaza, pri iskanju svojih želja in zasledovanju svojih ciljev. Seveda duda ni kriva za vse, je pa zagotovo prvi predmet, ki nam zapre usta. In odločitev zanjo je v rokah staršev, ne v izbiri otroka. Drznem si reči, da je delež otrok, ki že v prvem poizkusu sprejmejo dudo, relativno majhen, pri vseh ostalih pa se morajo starši precej potruditi, da otroka nanjo navadijo.

Kos silikona in plastike naj bi bil tolažba?

Tudi jaz sem mu jo tiščala v usta. Ves čas jo je pljuval ven, celo na bruhanje mu je šlo. Sledila sem številnim nasvetom, da je duda moja zaveznica, moja pot do počitka in zadovoljnega otroka. Sprejel jo je šele četrti večer, ko sem ga premamila s sladkim premazom, pri tem pa pazila, da je ne bi izpljunil. Naučila sem ga, da se mi ukloni, ker sem dovolj dolgo vztrajala. Ves svet, vsa popkultura, vse risanke in reklame, so mi od malega sporočale, da je duda obvezna. Pa ni! Ko me je prešinilo, da sem ga naučila, da je njegova tolažba kos silikona in plastike, predmet, ki ga je tri večere vztrajno zavračal. Tako nedolžnemu bitju, ki je šele dva tedna v mojem objemu, sem vsilila odvisnost od predmeta, pokazala nezmožnost govora in naučila, da se mora podrediti močnejšemu. S temi mislimi sem mu dudo izpulila iz ust in jo zmagovalno vrgla v koš. Od takrat v petih letih tega nisem obžalovala in kasneje pri hčeri nisem niti pomislila na to, da bi jo morda potrebovala.

Soočanje z jokom

Ko otrok joče, se najraje umaknem in se posvetim otroku. Ne dovolim, da bi zgolj zaradi dobrega počutja okolice preusmerjala otrokov jok, ga zamotila z novo situacijo ali dudo. Otroka želim razumeti in ga stisniti v svoj objem. Če otrokov jok zgolj utišamo in ga nismo sposobni poslušati, prav zagotovo otrok ne bo prejel tega, kar potrebuje in po čem kliče. Jok se bo ponavljal le tako dolgo, dokler ne bo otrok ugotovil, da enostavno ni slišan in bo ta edinstven proces izražanja enostavno izgubil ali ga kasneje izkoristil v druge namene. Ne zadušimo joka! Ne utišajmo ga. Naučimo se ga slišati in razumeti kot klic po toplini matere, klic po trenutkih, ko nas otrok potrebuje zase.

Od joka imamo dejansko korist?

Jok je posledica stresa, žalosti, čustev. Ameriški biokemik dr. William Fray, ki je solze raziskoval več desetletij, je dokazal, da so solze sredstvo za odvajanje toksinov iz telesa, hkrati pa so učinkovita antistresna terapija. Emocionalno pogojene solze imajo več hormonov, temelječih na proteinih (prolaktinu, adenokortikotropnem hormonu in naravnem analgetiku leucin enkefalinu), ki jih telo proizvaja, ko je pod stresom. Ker se otresemo teh kemikalij prek solz, se tudi bolje počutimo. Solze so torej koristne. Zakaj bi jih ustavljali z dudo?

Duda in sesalni refleks

Seveda se pogosto sliši teza o nujnosti dude pri otrocih z močnim in izrazitim sesalnim refleksom. Osebno menim, da ni dojenčka, ki bi imeli tako močan sesalni refleks, da ga mati z dojenjem ne bi mogla zadovoljiti, ali pa je delež res zelo majhen. Verjamem, da ni matere, ki ne bi mogla zadovoljiti otroka, če je o vsem dovolj poučena in če ima ob sebi podporo. A ste že kdaj videli mucko ali psička z dudo? Kljub temu, da jih je veliko in si vsi želijo maminih dojk? Če vemo, česa vse nam duda ne prinaša in zakaj za našega otroka ni dobra, potem bomo hitro našle veliko izvedljivih rešitev. Mamin ali očetov objem, skupno spanje, harmonija in mir, veliko dojenja, kengurujčkanje, nošenje in cartanje s kožo na kožo.

Duda je izbira nas staršev, ne otroka. Svojo resnico o njej vidi vsak zase. V vsakem primeru je pomembna njena uporaba in ne zloraba. Če se zanjo odločimo, se mi zdi pa nadvse pomembno in odgovorno, da vemo kdaj in zakaj jo uporabljamo ter kljub dudi slišimo kar nam otroci sporočajo.

Moja otroka sta zrasla brez dude. Kadarkoli jočeta, ju čaka objem, tolažba, pozornost. Joči, če tako čutiš. Zaupaj mi, kako se počutiš. Vedno bom ob tebi. Tudi, če te ne bom (sprva) razumela, bom tukaj in ti boš vedel, da lahko »spregovoriš” v mojem objemu. Kadarkoli in kjerkoli.