Je dojenje po prvem letu res z glavo skozi zid?
V obdobju leta in pol se ponavadi otroci začnejo vključevati, ali pa so že vključeni, v vrtec ali varstvo, s čimer razširijo svoj krog delovanja, spoznavajo nove ljudi, sklepajo nove zaveze. Zdravo se navezujejo najprej na nove odrasle ljudi, v nekaj letih pa tudi spletejo vezi s sebi enakimi. Mama ni stalno ob njih, zato so se tekom mesecev morali navaditi tudi na druge odrasle osebe in so se na njih navezali, jih sprejeli.
Odnosi se širijo, veliko je novih ljudi in izkušenj. Koliko enih dogodivščin! In, koliko razlogov za dojenje! V parku z igrali otroček teka naokoli, se kobaca po vzpetinah in driča po toboganu, opazuje ljudi, ki ga ogovarjajo, začne dojemati, da je svet precej več od maminega naročja in domačega okolja.
Začne dojemati, da z mamo nista ena oseba, ampak, da je on sam svoj človek. To so dejansko prvi koraki zavedanja samega sebe kot individuuma. Če ni to pomembno obdobje življenja!
Iz tega vidika je to rahlo stresno obdobje, zato se število podojev lahko poveča, saj otrok v dojenju najde svoj zapik, svojo varno cono. Pride, malo posesa, steče nazaj h gugalnici, opazuje mucko, spet priteče k mami, skoči v naročje in se kratko podoji, zamenja dojko, spet spleza iz naročja in steče k dedku … Pa je zopet pri dojkah in dviguje majico … Ponoči se hitreje zdrami in seveda – mama ga podoji … Včasih lahko kar spi na dojki, tako lepo je v maminem zavetju podoživljati dnevno dogajanje. Tako toplo in varno lahko iz naročja opazuje svet okoli sebe in se vanj podaja suveren in samostojen, saj mu mama nudi varno cono in pomaga izgrajevati zaupanje vase in v svet.
Če mama in družina razumejo to fazo otrokovega razvoja, potem si lahko življenje organzirajo tako, da se dojenje obdrži, in se mamino ter splošno družinsko počutje ne omaja.
V starosti okoli dveh let je otrok že dovolj zrel, da se skozi kratek in jasen pogovor lahko seznani z maminim počutjem in lahko že razume, da mama ne želi več tako veliko dojiti. Najbolje je, če otroku povemo, tako kot je. “Ponoči se ne bova več dojila toliko. Utrujena sem in rada bi spala. Če te veliko dojim, sem potem zelo utrujena in nisem dobre volje. Potem se čez dan ne morem toliko igrati s tabo. Ponoči boš začel počasi spati v svoji postelji. Jaz ti bom pri tem pomagala. Boš videl, super je spati v svoji postelji in tudi ti se boš spočil.” To je eden od načinov komunikacije.
Morda ne bo že prvo noč steklo vse gladko po načrtu, a sčasoma bo zagotovo.
Otrokom je treba zaupati. Oni so veliko bolj iskreni v svojem početju, kot smo odrasli. Zato nimajo prav nobenega razloga, da bi delali proti nam, ker bi s tem delali proti sebi. Človek pa ni narejen, da bi sebi škodoval, kajne?
No, nekateri tega obdobja razvoja ne poznajo in mame so blazno šokirane, ko se otrok začne kar naenkrat več dojiti. Utrujene so, izmozgane, enostavno podoživljajo prve mesece po porodu, ko so kot zombiji hodile po stanovanju po celodnevnem in celonočnem dojenju. In, seveda vse skupaj ne izgleda obetavno. Služba čaka, mama se počasi vrača v svoj džir, spet je družbeno aktivna, življenje se je nekako povrnilo v tire kot pred porodom. In vse se zdi, kot da gre z glavo skozi zid, ko doji in doji in doji. In otrok se stalno doji in doji in doji. Ko pride iz vrtca, se doji, ko so na obiskih, se doji, ponoči se doji, ko zboli, se hoče samo dojiti, ko gredo na morje, ni miru na plaži, se doji in doji in doji ….
A poglejmo z druge perspektive. Koliko novih dogodivščin je to za otroka! Za mamo je že vse domače, ona je že bila na morju, pri prijateljicah in sorodnikih. Tudi park z igrali gleda že deset let, sosedove otroke pozna že od rojstva, o, kako je zrasel sosedov Jaka, v trgovini je bila že neštetokrat, … Za mamo to niso novosti, za otroka pa so. In otrok z dojenjem prikliče občutek varnosti, pripadnosti, da si lahko reče: tu, pri mami, je moj zapik, moja baza.
Ja, dojenje po prvem letu je naporno. In veliko ljudem se zdi takšno dojenje, kot da mama rine z glavo skozi zid in za vsako ceno doji svojega otroka. Velikokrat slišimo ali beremo komentarje, da je takšno dojenje višek in da se mama muči in zraven, da muči še svojega otroka in jasno, partnerja.Takšna mnenja so posledica nepoznavanja procesa dojenja, saj je v Sloveniji dojenje do enega leta sprejemljivo, dojenje po prvem letu pa je cona somraka, polje neznanega, ker je bila tradicija normalnega dojenja v zgodovini skoraj prekinjena zaradi popularizacije adaptiranega mleka in zaradi vračanja žensk na delovna mesta po enem letu po porodu. Se pravi, da marsikdo dojenja po prvem letu ne pozna in zato ne more razumeti, da je zelo normalno, da se otrok pri letu in pol začne spet veliko dojiti. Mame smo potem v precepu: intuicija nam pravi, da naj prisluhnemo otroku, okolica nam pravi: “A si zmešana?”. J
Mama naj se seveda odloči sama skupaj z otrokom. Samo razumeti je treba svojega otroka. Dogaja se mu sto na uro, hej! Kdo ga ne bi malo več crkljal in dojil? In, kdo bi ga podcenjeval, da ne razume, če mu razložimo, da bo zdaj dojenja malo manj? Zaupajmo otrokom, saj tudi ta faza mine. Nisem klasično pobožna, ampak, ko rečejo, vse mine, samo bog ostane, se strinjam!
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
