Jok med vožnjo?

Osnovna pravila vožnje

Ena od osnovnih zakonitosti za umirjeno vožnjo je na primer sitost otroka. Preden ga sitega odložite v avtosedež, podrite kupček. Preverite, da mu v avtu ni premrzlo ali prevroče, da ga ne tiščijo pasovi in da ni preutrujen. Ko ga dajete v sedež, bodite čim bolj mirni, razložite mu, kam greste. Bolj kot boste mirni vi, lažje se bo umiril tudi otrok. 

Prva pomoč 

Prvi ukrepi, ki se jih lahko poslužite v avtu, so bibarije (kratke preproste rime) – na primer Biba leze. Otroku bo dotik dal občutek varnosti, ritem v vašem govoru pa ga bo pomiril. Otroku lahko tudi pojete ali pa mu na sedež namestite ogledalo oz. kontrastne podobe. Na začetku namreč ne vidijo odtenkov, pač pa močne kontraste. 

Kaj, če je težava drugje? 

Zelo velikokrat je razlog močnega in neutolažljivega joka med vožnjo v razvijajočem se vestibularnem sistemu dojenčka. Vestibularni sistem je eden od senzornih sistemov, ki se komaj razvijajo in nekateri so ob samem razvoju bolj občutljivi, drugi manj. Smo pač različni.  nZa povrh mlajše dojenčke vozimo obrnjene k sebi, da jih lahko opazujemo in oni nas, se lahko pogovarjamo z njimi in da je vožnja bolj varna. A če pogledamo človekovo sposobnost telesa, da zaznava telo v prostoru, torej njegov proprioceptivni sistem, je zanj “lažje”, da gleda v smer vožnje. Poenostavljeno – vožnja nazaj je za otroka bolj varna, za njegovo telo pa je lahko to večji napor, tako kot je veliko ljudem slabo, če na avtobusu sedijo obrnjeni v nasprotni smeri vožnje. 

Vestibularni sistem je odgovoren za ravnotežje. Ob vsaki telesni aktivnosti (zibanje, tresenje, obračanje, vrtenje itd.) se stimulira – med vožnjo do tega prihaja pogosto in v veliki meri. Še posebej pri zelo majhnih dojenčkih, ki še nimajo dovoljšnjega mišičnega tonusa, koordinacije telesa, ne uravnavajo telesne drže, koordinacije vida s telesom ob premikanju itd. Njihovo telo še ni nevrološko (senzo-motorično) zrelo, da bi se zreguliralo ob takih premikih (tresenje, zaviranje, pospeški, zavijanje …) Ob vožnji imajo torej zelo močno stimulacijo, ki je lahko za nekoga prevelik dražljaj in s tem “nevzdržno” neugodje, ki ga izražajo z jokom. Četudi vi zadovoljite vse ostale dojenčkove potrebe, lahko to neugodje pretirano vzdraženega vestibularnega sistema tako prevlada, da močno joče, ker (še) ne zmore kontrolirati telesa oz. ustrezno sprejemati in obdelati senzornih prilivov.

Podprite njegovo telo

Lahko gre za senzorno preobčutljivost, lahko za počasnejše senzorno dozorevanje, lahko pa za čisto vsakdanjo prestimulacijo, ki je še ne zmore predelati zaradi svoje starosti. V vsakem primeru mu lahko pomagate tako, da mu za med vožnjo čim bolj podprete telo, da ga ne ziba, trese tako zelo. Za vas morda ni močno, za dojenčka pa je lahko to res prevelik dražljaj.

Stabilizirajte glavo

Zelo pomembno pa je, da mu stabilizirate tudi glavo. Vestibularni sistem ima namreč center v srednjem ušesu. Hkrati premiki glave in telesa pri dojenčkih sprožajo tudi Morojev refleks (ko se otrok prestraši). In če se le-ta nenehno sproža (npr. ob premikih med vožnjo), ima otrok ves čas aktiviran možganski odziv boj ali beg, ki je preživetveni odziv in želi “pobegniti” iz situacije ali se upira, močno joče. To ga seveda spravlja v velik stres in niti npr. sesanje dude ali dotik ne pomagata, ker se refleks nenehno sproža. Ko se ustavite za dlje časa, se pomiri, nato gibanje ponovno sproža reakcije. 

Vstavki za sedež, tetra plenice ali vaše roke 

Otrokovo telo lahko podprete z vstavki za sedež, s tetra plenicami ali pa kar z rokami.  Zvitki plenic ob glavi so res izhod v sili in se uporabljajo le pod budnim in stalnim očesom odraslih. Zvijte jih in okoli dajte gumico, da se slučajno ne razpnejo. Z zvitki tetra plenic mu kar se da stabilizirajte telo (ker je verjetno lupinica še precej večja od njega) ob nogicah, ob trupu. V tem primeru imejte otroka res ves čas na očeh (v ogledalu ali pa ste ob njem, če ne vozite), da jo v primeru, da se plenička odvije ali se dojenček s kriljenjem nehote prekrije z njo, takoj odmaknete. Pazite tudi, da dojenčkom ni (pre)vroče. 

Glavo mu tudi lahko stabilizirate tako, da v sedež vstavite poseben vstavek za glavo, prirejen za avtosedež. Za avtosedeže je zagotovljena varnost zgolj v obliki, kot so, in brez dodatkov (če le-ti niso pripadajoči in prirejeni prav za določen avtosedež), zato dodatke izbirajte skrbno. Če ima dojenček izzive s propriocepcijo, se da to urejati terapevtsko oz. spodbujati dozorevanje na tem področju. Dokler se pa to ne uredi, pa seveda dojenčku lahko pomagate, da lažje prenaša vožnjo. Vložki za avtosedeže so bolj primerni kot zvitki plenic, ker so prirejeni za ta namen. Če nimate ničesar od navedenega in sedite ob sedežu z dojenčkom (in seveda ne vozite), lahko držite dojenčkovo glavo tudi z rokami.

Sčasoma, ko bo otrok pridobil na mišični moči, koordinaciji in obvladovanju telesa ter bo senzorno bolj dozorel (tudi vestibularni sistem), bodo vožnje zanj lažje.