Kako in kdaj uvajati hrano dojenčku?
Pri vsakem dojenčku se srečamo s trenutkom, ko mu ponudimo kaj drugega kot mleko. Uvajanje hrane je lahko polno stresa, lahko pa je mirno in sproščeno.
Avtor: Urška Repnik / ustanoviteljica Veva in svetovalka za dojenje
Z uvajanjem ne hitite
Še v 90. letih 19. stoletja so bili otroci precej dojeni – bodisi s strani mater bodisi dojilj. Ko so dojilje postajale vedno manj zaželene, so veščine dojenja in znanje o tem prevzeli zdravniki. Ti so začeli dojenje skrbno nadzorovati in uvajati sheme in stroge urnike (ki so na Slovenskem ponekod veljali še v 60. letih, mnogi jih svetujejo še danes!), prenos znanja z ženske na ženske se je izgubljal (tudi v procesu industrializacije in vojn) in mame niso bile več zmožne zadovoljiti vseh potreb lastnih otrok. Tako je hitro narasla potreba po mlečnih formulah, ki so (bile takrat) bolj ali manj eksperiment in poskus posnemanja narave, in ker so otroci pogosto zbolevali, so pediatri poleg dojenja na ure priporočali tudi čimprejšnje uvajanje goste hrane. Ta gosta hrana je morala biti zaradi izredno nizke starosti otrok (ponavadi med dvema in štirimi meseci) seveda pretlačena, kašasta, ker drugega otroci niso bili sposobni prežvečiti, zgristi in pojesti.
Iz tega časa tudi izhaja predpostavka, da je za otroke nujno, da se najprej navadijo na mehko hrano, preden se naučijo žvečiti, in zato večina ljudi verjame, da morajo začeti otroke s kašicami hraniti že pred šestim mesecem starosti, da lahko potem ob pravem času preidejo na hrano, ki jo morajo žvečiti. Toda to ne drži. Z uvajanjem hrane lahko počakate na trenutek, ko bo vaš otrok na to res pripravljen.
Kdaj je otrok pripravljen na gosto hrano?
Ko je otrok pripravljen začeti jesti hrano, bo dal roke v usta in žvečil svoje prste. Pri treh in štirih mesecih otroci fiziološko niso dozoreli in niso sposobni niti držati glave pokonci ter sedeti, to pa zelo oteži hranjenje, pravzaprav je to lahko tudi zelo nevarno zaradi morebitne zadušitve. Otrok je na gosto hrano pripravljen takrat, ko sedi pokončno vsaj ob opori, ko sam drži glavo pokonci, ko je spreten s koordinacijo oči-roka ter ko stvar, ki jo nese v usta, tam tudi zadrži, žveči in bi jo lahko pogoltnil.
Najpogostejši napačni razlogi, zakaj starši ponudijo hrano prezgodaj, so nenadno zanimanje za hrano (čeprav se zanimajo tudi za pilota od TV in ključe od avta), upočasnjeno pridobivanje na teži (čeprav je minimum od 3. meseca naprej samo 350g), slabše spanje ponoči (čeprav za spalno regresijo ni odgovoren želodček, ampak možgani). Otrok naj dobi hrano, ko bo razvojno pripravljen nanjo – to pa se zgodi okoli 6. meseca.
Uvajanje hrane naj ne bo odstavljanje od dojenja ali stekleničke
Potreba po sesanju in mleku je proces, ki ga ne začnemo ustavljati s prvim grižljajem hrane, ampak se zgodi in dogaja sam od sebe. Konkretno torej z uvajanjem hrane ne nadomeščamo dojenja in na začetku tudi stekleničke ne. Dojila se bosta tako dolgo, kot bo ustrezalo obema, in otrok bo pil po steklenički, dokler se ne odločite drugače. Gre samo za to, da bo poleg mleka okušal tudi drugo hrano, najbolje sezonsko, lokalno in čim manj predelano.
Otroci potrebo po sesanju biološko prerastejo šele tam okoli petega, šestega leta! Kar je sicer naravno, je družbeno precej težko doumljivo. Skorajda nesprejemljivo se nam zdi dojenje dve, tri ali štiri leta starega otroka, normalni pa se nam zdijo mlečni zajtrki v vrtcih in šolah ali skodelica toplega kakava pred spanjem. Ljudje smo edini sesalci, ki mleko drugih živali uživamo še po dobi dojenja oziroma tudi edini, ki dojenje ravno na račun uživanje drugega mleka prehitro zaključujemo.
Uvajajte hrano po ZKP, ne kot tekmovalec za naziv Masterchef mama
Uvajanje hrane naj bo zabavno in sproščujoče in po ZKP (zdravi kmečki pameti :)). Ni vam potrebno tehtati gramov obroka in ne rabite otroku vse dni v tednu kuhati vsak dan po 3 različne jedi. Če ste od dedka dobili gajbico domačih neškropljenih jabolk, uživajte v njih. Zjutraj jih skuhajte s proseno kašo, dopoldne kak krhelj ponudite kar cel, opoldne po kosilu si privoščite malce jabolčnega kompota. In nič ni narobe, če naslednji dan pripravite jabolka z ajdovo kašo. Naj zadnji meseci porodniške, ko imate še zadnjič toliko časa, da ga posvetite samo otroku, ne minejo v znamenju časovne napetosti, kdaj bo potrebno iti s sprehoda, da boste lahko skuhali naslednjo jed, ki jo predlaga zajetna knjižica receptov za otroke.
Vašemu dojenčku je vseeno, če dobi za kosilo in večerjo enako kokošjo juho – ker ste pač dobili domače kokoši in zdaj imate juhe še za 3 sosede. Otroku je pomembno samo to, da ste z njim, pristni in prisotni, in da v hranjenju uživata oba. Pomemben je stik in energija za mizo – tako kot je nam na božičnih večerjah vseeno, koliko vrst prilog je – važno je, da je družina skupaj in da se drug ob drugem počutimo dobro.
Ponujajte lokalno in sezonsko
Sezonska hrana zagotavlja, da dobimo točno tista hranila, ki jih naše telo v tistem trenutku potrebuje. Poleti so recimo aktualne bučke, lubenice, paradižniki, kumare – vsa našteta zelenjava oz. sadje vsebuje veliko vode, ki naše telo hladi, kar je pri poletnih temperaturah kar zaželeno. Poleti tako ne kuhamo kislega zelja s pečenicami, ampak lahko hrano.
Pozimi je, ravno obratno, v naravi več hrane, ki telo greje, recimo oranžne buče, v jeseni pa tudi hrane, ki dobrodejno deluje na dihala. Zime so dandanes tudi precej bolj mile kot včasih, poletje se zavleče vse v september, na vrtovih pa uspevajo živila še vse v november. Pozimi je tako na voljo veliko živil, ki jih skladiščimo po kleteh (buče, cvetače, krompir, koleraba, ohrovt, od sadja pa jabolka, hruške, kaki). V resnici je največji manko sveže hrane spomladi, ko zimske zaloge skopnijo, novo pa še ni začelo rasti, zato je prav pomlad letni čas, ko imamo za uvajanje na voljo najmanj izbire.
Ponujajte tudi kose, ne samo kašic
Morda ste že slišali za izraz ‘baby-led weaning’, BLW ali uvajanje hrane na otrokovo pobudo. Gre za ‘metodo’ ponujanja hrane v kosih, vendar pa za temi kosi stoji še mnogo več. Otrok pri takem prehranjevanju grižljaj za grižljajem trenira grobo in fino motoriko. Prijeti korenček tako, da ne pade iz rok, ga nesti v usta, ta usta tudi zadeti, pa potem žvečiti in pogoltniti – vse to zahteva res veliko truda in vaje, ampak ravno zaradi tega, ker vadi celo telo, je ta metoda odlična tudi za vzpodbujanje razvoja njegovih možganov. Tudi roka bo vedno bolj spretna in čez kak mesec ali dva bo res že lepo jedel. Več kot bo imel možnosti za krepitev, bolje mu bo šlo.
Otrok pri tem neizmerno krepi svojo samostojnost. Na začetku bo hranjenje trajalo malce dlje, najbrž mu bo kos jabolka resda padel na tla in ne bo se tako zelo najedel, kot če bi ga hranili s kašicami – ampak vaja dela mojstra, če mojster vadi.
Prednosti prehranjevanja s kosi
Zelo pomemben vidik kosov je tudi ta, da otrok pri prehranjevanju s kosi žveči. Pri žvečenju so aktivne mišice celotne ustne votline, kar posredno vpliva na izraščanje zob. Pri žvečenju aktivno dela tudi jezik, ki je neizmerno pomembna mišica v telesu. Če jezik ni aktiven, to lahko posredno vpliva tudi na razvoj govora, dihanja, na postavitev celotnega telesa. Prehranjevanje s kosi tako priporočajo tudi logopedi, zobozdravniki, fizioterapevti in specialni pedagogi.
Sicer pa o tovrstnem načinu prehranjevanja, ko otrok sam vodi hranjenje, in uživa koščke, kroži kar nekaj napačnih predstav. Preberete jih lahko tukaj.
Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:
PRIJAVI SE
na naše novičke:
Preberi še:
Duda ali prst?
Kaj je bolje, da otrok sesa dudo ali prst? Do kdaj? Sesanje je življenjskega pomena, vendar ima vsaka izbira dve plati.
