Kako lahko s hrano podprete razvoj svojega otroka?

Mojca, opozarjate na to, da bi bilo potrebno na smernice gledati bolj kritično. Zakaj?

Smernice pravijo, naj ima prehrana po dobi dojenja ali nadomestnega mleka naslednje značilnosti: pretežno naj temelji na žitih, zelenjavi in sadju, otrok pa naj praviloma redno uživa tudi živalsko mleko, jajca, nekaj mesa, nekaj rib in od maščob predvsem olja. Ste kdaj pomislili, da to pravzaprav ni podobno prehrani naših prednikov, ki so živeli v predindustrijskih družbah? Podobno ni niti prehrani tistih populacij, ki še danes živijo povezano s svojim naravnim okoljem.

Kako pa je bilo z našimi predniki? Kako so oni iskali hrano, s katero so se prilagodili na okolje in dobro razvijali? Zakaj so za noseče, doječe matere in otroke iskali prav določeno razvojno ključno hrano in katera je to bila?

Ta vprašanja so izjemno zanimiva, kajti prav ta hrana je, kot se izkaže, preprečevala degenerativne bolezni v tistih preteklih družbah, ki so imele hrane dovolj. Da, tudi takšne družbe so obstajale zunaj okvira razvite civilizacije. Antropologija, veda o razvoju, naravi in kulturi človeka, dokazuje, da na vseh geografskih območjih in v vseh podnebjih, kjer so nekoč živele ali kjer danes živijo človeške populacije, danosti okolja praviloma omogočajo oskrbovanje ljudi s hrano, ki je ključna za razvoj. Povsod to seveda ni istovrstna hrana, toda ima skupne temelje značilnosti. Nikjer ni tako premešana, kot nam jo prikazuje prehranska piramida! Ponekod okolje omogoča eno (denimo ribe, alge in drugo morsko hrano), drugod drugo (meso živali), tretjo (denimo mleko in mlečne izdelke), s čimer pa se nabor ne zaključi, saj med razvojno hrano sodijo tudi jajca, visoko hranljivi mastni sadeži, nekateri oreščki, naravni med in drugo. Status razvojne hrane imajo pravzaprav vsa živila, ki združujejo dobro kombinacijo naravnih beljakovin in nepredelanih naravnih maščob ter druga zelo cenjena hrana, ki beljakovin sicer nima toliko, a vsebuje ključne vitamine in minerale za razvoj možganov in živčnega sistema. Vsaka celina in vsako geografsko okolje ima lahko svoj nabor. Teh spoznanj prehranska piramida ne zajema. Stare kulture to hrano cenijo kot »specialiteto« in »sveto hrano«. Zavedajo se, da je zelo pomembna za bodočo mater in očeta, ki želita spočeti zdravega otroka, da je ključna za nosečnice in doječe matere ter da je nenadomestljiva za otroke in mladostnike vso dobo odraščanja, posebej pa v prvih letih življenja, ko človek najhitreje raste in se razvija.

Zakaj tega danes ne vemo več?

Kulturni prenos tovrstnih znanj je potekal tisočletja, dokler ga ni prekinila industrijska družba. Ta je izdelala hrano, kakršne človeške populacije dotlej niso imele na voljo. Nekaj teh starih znanj se kljub modernizaciji v družinah ohranja v izročilu naših babic in prababic, večino pa ga hranijo antropološke terenske študije. In kaj je torej s prehransko piramido? Gre za pripomoček z dokaj nizko uporabno vrednostjo.

Prehranska piramida ne more biti dobro vodilo otroške prehrane, saj spregleda velik pomen naravnih maščob in daje prednost oljem pred naravnimi nasičenimi maščobami. Materino mleko vsebuje obe vrsti maščob, prav tako številne vrste razvojno ključne hrane. Bistveno je, da so te maščobe v naravnem stanju in nepredelane. Idealno je, če so vgrajene v živilih, ki jih jemo, saj so takšne najbolj obstojne. Industrijsko iztiskanje, segrevanje in vsakršna druga agresivna obdelava maščobe kritično deformira in jim odvzame razvojno moč. Podkožno maščevje, ki se človeškemu mladiču naloži zadnje tedne v maternici in se nato hitro nalaga prve mesece po rojstvu, je odlična predispozicija za razvoj možganov in živčnega sistema, skeleta in imunskega sistema. Zato pravimo, da dojenček ob materinem mleku ni nikdar predebel. Ko pa postane bolj mobilen, se naloženo podkožno maščevje ciljno porablja prav za izgradnjo teh sistemov.

Vi v svoji knjigi Hrana za zdravje družine opozarjate tudi na prekomerno uporabo žit.

Antropološke študije so pokazale še eno značilnost, ki je ni v prehranski piramidi, in sicer to, da sta bila razvoj in zdravje populacij, posebej mater in otrok, zgodovinsko manj optimalna tedaj in tam, kjer se je znatno povečal delež žit v primerjavi z drugo hrano – torej v pretežno poljedelskih okoljih. Izkazalo se je, da so žita za človeštvo dvorezen meč. Ker so lahko nahranila zelo veliko ljudi, so omogočila osupljiv razvoj velikih civilizacij, toda hkrati so poslabšala razvoj in splošno zdravje posameznika. Je izdatna žitna prehrana, ki jo razberemo iz prehranskih smernic in prehranske piramide, torej sploh upravičeno razumljena kot razvojni temelj otroškega prehranjevanja? To ni nepomembna dilema. O njej bo morala naša družba ponovno razmisliti

Obstaja še kakšna hrana, o kateri bi morali morda še enkrat premisliti?

Ni nam treba ravno veliko razmišljati o tem, katera hrana otroški razvoj zagotovo najbolj ovira in povečuje tveganje za degenerativne prehranske bolezni. Gre za hrano, ki nekoč ni obstajala in nanjo nikakor ne moremo biti prilagojeni, hkrati pa ji kritično primanjkuje uporabnih hranilnih (razvojno ključnih) snovi. Mednjo sodijo:

– industrijski prečiščeni sladkor in njegovi industrijski približki ter kemični nadomestki
– tehnološko napredni ceneni sladkorji (kot so fruktozni in glukozni sirupi)
– prečiščena moka iz žit in vsi izdelki iz nje (npr. bel, polbel kruh, testenine, peciva)
– mleko v prahu in konzervah, sterilizirano mleko
– marmelade, kompoti in drugo industrijsko konzervirano sadje ter zelenjava
– visoko procesirane, s kemikalijami obdelane mesnine in konzervirano meso
– margarine, rafinirana rastlinska (t. i. kuhinjska) olja in izdelki iz teh maščob

Otroci se v razviti družbi ob izobilju procesirane hrane pogosto ne uspejo zadovoljivo razvijati in rasti. Mnogi so nemirni, želijo si še več prazne sladke in škrobne hrane (belega kruha in peciv, belih testenin, krompirja, slanih prigrizkov in sladkarij), kar lahko postopoma poslabša njihovo zdravje. Enak trend pravzaprav spremljamo že tristo let! Najdemo ga povsod, kjer je prišlo do odmika od naravne hrane in premika k modernizirani hrani. Najdemo ga tudi na najbolj odročnih krajih, kot je denimo sodobni Tibet, v katerega prav zdaj prodira procesirana zahodna hrana.

O kakšnem poslabšanju zdravja je govora?

Tak preobrat ljudem, ki so dotlej dobro prilagojeni na svoje okolje, vedno povzroči motnje rasti, deformacije kosti, karies, rahitis, razvojno oženje medenice (zaradi česar ženske teže rojevajo), tuberkulozo, padec odpornosti in nagnjenost k številnim okužbam, motnje delovanja žleze slinavke, diabetes, debelost, motnje delovanja ščitnice in hormonskega sistema (sem sodijo tudi motnje tvorbe materinega mleka), artritis in srčno-žilne bolezni. Kadar pa se skupine ali posamezniki vrnejo k razvojno bogati hrani iz svojega okolja in opustijo »civilizirano« industrijsko hrano, se vseh teh bolezni bolj ali manj rešijo, otroci pa so spet bolj zdravi.