Ko se »zgodi« otrok, postaneš mama. Čeprav svet še ne vidi, da pod srcem nosiš otroka, si v srcu že mama. In mama ima vpliv na otroka. V vsakem trenutku, na vsakem koraku, pri veliki večini stvari. Na otroka vpliva mama s svojimi mislimi, čustvi, energijo, odločanjem, sprejemanjem in zavračanjem, srečo in žalostjo, spoznavanjem, spoznanji, doživetji. Z vsem svojim bitjem vplivamo v vsakem trenutku na še nerojenega in kasneje rojenega otroka. Zato je zelo pomembno, da se tega zavemo in čim bolj živimo sebe.
Marina Popović Frangež
Klepet z Jasno Matjašič, terapevtko naravnega zdravljenja odkriva, kako mama vpliva na otroka.
-
Ali mama s svojimi mislimi res vpliva na otroka? Kako?
Z načinom življenja in s svojimi odzivi na dnevne izzive močno vplivamo na svoje otroke, tudi na njihovo zdravje. Še več, ko otrok zboli ali ima težave, starodavna modrost indijske tradicionalne medicine celo pravi: “pusti otroka, zdravi starše! In moje številne izkušnje mi to samo potrjujejo”.
Mama je običajno v prvih skoraj desetih letih otroka pretežno glavni »lik«, glavna »igralka«, glavna »junakinja« svojega otroka. Mlajši kot je otrok, bolj zaznava okolico večplastno, takšno kot resnično je, predvsem s pomočjo oči in srca. Zato vidi bistvo, ki je očem skrito – samo besede niso merodajne. Bolj pomembno je, kaj mislimo, ko jih izrečemo. In ker ima bližnja okolica otroka (ne samo mama) tako pomembno vlogo ter, ker otrokovo spontano učenje poteka z vzgledom, ima mama tudi ogromen vpliv na razvijajočega se otroka. S svojimi dejanji, besedami in mislimi.
-
Ali obstaja kakšno dejanje, ki bi se mu morali čim bolj izogibati?
Da, je pa težko. To je odsotnost, kar lahko poimenujem tudi preokupacija in tavanje v svoji glavi – ko smo z glavo čisto drugje, ko nismo pri stvari. In otroci so čudoviti detektorji takšnega stanja. Odsotnost je v bistvu neusklajenost besed, misli in dejanj. In ko to počnemo otroku sporočamo, da nismo pri stvari, da nas ni v sedanjem trenutku, temveč lebdimo v preteklosti ali prihodnosti. Vsi otroci pa živijo v sedanjem trenutku (dokler jih ne naučimo drugače) in nas tukaj tudi najbolj potrebujejo. Nas pa ni. In pogosto je otrokovo vedenje posledica, le klic v prisotnost – kot bi rekel: »Hej, življenje se dogaja tukaj in zdaj!« Slediti sedanjemu trenutku ni enostavno, je pa vredno. Prebudite se in delujte čim bolj zavestno, prisotno!
-
Kako otrok dojema naše skrivanje čustev? Torej, če smo jezni ali žalostni in tega ne izrazimo?
Z vzgledom ga učimo odsotnosti. Zelo preprosto. S tem ko ne priznamo in/ali pokažemo svojih čustev, ga učimo, da tudi njemu ni potrebno, ni pomembno ali celo ni zaželeno, da pokaže svoja čustva. Čustva moramo izraziti. Njihov namen je, da jih prepoznamo, začutimo, (ne: izrazimo) in na sprejemljiv način tudi pokažemo. Po njih nam namreč govori duša, zato morajo biti slišana. To sicer pomeni delo na sebi in ukvarjanje z »lastnimi okostnjaki v kleti«, pri čemer je pogosto dobrodošla zunanja pomoč, neizbežno pa prinaša notranji mir, radost in zadovoljstvo.
-
Ali otroka lahko obremenimo s svojo jezo, žalostjo, skrbmi?
Seveda, a to ni nujno! Od vsakega posameznega otroka, njegovega karakterja in individualne situacije ter lastnega dojemanja sveta čustev, je odvisno, do katere mere se bo vpletal v preizkušnje in izzive staršev. Zgodi se tudi, da iz čiste ljubezni in hvaležnosti do staršev pomaga – prevzame nase breme staršev. Ker pa pogosto takšni energijski teži ni dorasel, otrok tako ali drugače to pokaže: z vedenjem ali boleznijo. Iz svoje prakse ugotavljam, da je v takih primerih za otroka zdravilno že to, da starš prevzame odgovornost za svoja občutja ter z njimi nekaj napravi. Pa smo spet pri okostnjakih in osebni rasti.
-
Na kakšen način lahko pozitivno vplivamo na otroka?
V prvi vrsti moramo delati dobro zase in poskrbeti, da naša duša poje pesmi zadovoljstva. Če se imamo npr. radi in se brezpogojno sprejemamo, lahko to ponudimo tudi otroku. Če sami nečesa nimamo, tudi ne moremo dati otroku. Tako velja enako pravilo v materialnem kot v energijskem svetu – podarim lahko samo nekaj, kar sam že ima.
