Kdaj je pravi čas za uvajanje goste hrane?
Urška Repnik
Od kod takšne razlike?
Še v 90. letih 19. stoletja so bili otroci precej dojeni – bodisi s strani mater bodisi dojilj. Ko so dojilje postajale vedno manj zaželene, so veščine dojenja in znanje o tem prevzeli zdravniki. Ti so začeli dojenje skrbno nadzorovati in uvajati sheme in stroge urnike (ki so na Slovenskem ponekod veljali še v 60. letih, mnoge patronažne jih svetujejo še danes!), prenos znanja z ženske na ženske se je izgubljal (tudi v procesu industrializacije in vojn) in mame niso bile več zmožne zadovoljiti vseh potreb lastnih otrok. Tako je hitro narasla potreba po mlečnih formulah, ki so (bile takrat) bolj ali manj eksperiment in poskus posnemanja narave, in ker so otroci pogosto zbolevali, so pediatri poleg dojenja na ure priporočali tudi čim prejšnje uvajanje goste hrane. Ta gosta hrana je morala biti zaradi izredno nizke starosti otrok (ponavadi med dvema in štirimi meseci) seveda pretlačena, kašasta, ker drugega otroci niso bili sposobni prežvečiti, zgristi in pojesti.
Iz tega časa tudi izhaja predpostavka, da je “za otroke nujno, da se najprej navadijo na mehko hrano, preden se naučijo žvečiti, in zato večina ljudi verjame, da morajo hraniti otroke s kašicami že pred šestih mesecem starosti, da lahko potem ob pravem času preidejo na hrano, ki jo morajo žvečiti.” (iz knjige Naj otrok izbira pot)
Že 15 let veljavne smernice: otroci naj uživajo samo mleko do šestega meseca
V smernicah vse do leta 1994 (velja za Veliko Britanijo) odsvetujejo uvajanje goste hrane pred četrtim mesecem, so pa svetovali, da pridejo otroci v stik z njo pred dopolnjenim šestim mesecem. Od leta 2003 je splošno sprejeto priporočilo, naj bodo otroci polno dojeni (ali naj uživajo adaptirano mleko) vsaj polnih šest mesecev. To stališče so prevzeli Unicef, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in tudi mnoge druge zdravstvene inštitucije (tudi slovensko Ministrstvo za zdravje).
Približno 20 let se je Ameriško združenje pediatrov moralo truditi razširiti vest, naj starši otrok z gosto hrano ne hranijo pred četrtim mesecem, že od leta 2003 pa velja priporočilo, naj bodo otroci na izključno mlečni prehrani do šestega meseca, a zdi se, kot da sporočilo v resnici ni zaokrožilo med ljudmi.
Rezultati njihove raziskave so pokazali, da je približno 40% staršev otroku ponudilo gosto hrano že pred četrtim mesecem. V Sloveniji bi bili rezultati verjetno nekoliko nižji, še vedno pa se najde precej staršev, ki z uvajanjem zelo hiti.
Nekaj najbolj pogostih (napačnih) razlogov, zakaj ponudijo gosto hrano tako hitro:
- menijo, da je otrok že dovolj star
- menijo, da je otrok lačen
- okolica jih vzpodbuja, ker bi naj otrok že kazal znake pripravljenosti pri jedi
- želijo, da otrok (končno) prespi noč
- pediater in patronažna sestra rečeta, naj začnejo
Sploh “navarni” so lažni znaki pripravljenosti, ki so ponavadi zgolj in samo posledica razvoja, povezanega s starostjo otroka, ne pa resnični znak pripravljenosti na gosto hrano.
Kateri so lažne znake pripravljenosti?
Najpogosteje starše zavede nočno prebujanje dojenčkov, tudi če so sicer prej že prespali noč. To je v starosti okoli 4. meseca povsem normalno, mnoge mame pa mislijo, da je njihovo mleko naenkrat premalo kalorično in morajo začeti pripravljati močnejše večerje (ali pa svojemu izčpranemu mleku dodajati razne kosmiče). Tudi telesno maso začnejo pridobivati počasneje (in pravzaprav bi bilo nemogoče, da bi otroci konstantno pridobivali po 1 kg na mesec), po obrokih pa vedno ne zaspijo takoj. Nekateri otroci so manjši (in mamino mleko morda ni dovolj dobro zanje), spet nekateri večji (in mamino mleko verjetno ne more zadovoljiti vseh njihovih potreb).
Po slovenskih forumih in facebook skupinah lahko zasledimo dva glavna argumenta, ki prednjačita: starši pravijo, da otroci radovedno opazujejo starše pri jedi in cmokajo z usti. To je mnogim dovoljšen dokaz, da si tudi otroci želijo jesti. Vendar temu ni tako. Otroci so posnemovalci in večino reči se naučijo s posnemanjem drugih. Pravzaprav se bodo več naučili skozi posnemanje kot skozi izgovorjena vzgojna navodila. Ker vidijo starše, kako nosijo vilice v usta, želijo poskusiti tudi oni, saj si želijo biti del družine, enakovredni člani, ki smejo biti deležni enakih nalog kot mi.
Tudi ko telefoniramo, nas lahko otrok oponaša z zvoki, skoraj zagotovo pa bo krilil z rokami, saj bo želel poskusiti tudi sam. Pri tem ne bo vedel, da gre za napravo, ki prenaša zvok. Zanj je to nekaj, ob čemer uživajo odrasli, zato želi ponavljati za njimi. Povsem enako je s hrano: štiri mesece star otrok ne ve, da so testenine, ki jih je mama navila na žlico, sredstvo za uravnavanje lakote. Še kakšne tri, štiri mesece bo trajalo, preden bo jedel gosto hrano za lakoto – mnogo bolj verjetno je, da jo bo tako dolgo spoznaval, okušal in se z njo igral. Glavni vir zadovoljitve lakote bo še vedno mleko.
Ko začne otrok posegati po pilotu, ki ga starši pustijo na mizi, nikomur ne pade na pamet, da je otrok že dovolj zrel za gledanje televizije. Zakaj potem mislimo, da je samo zato, ker posega po hrani, že v resnici pripravljen nanjo?
Boljše in daljše nočno spanje?
Nekateri starši posežejo po steklenički, da bi zato otrok ponoči spal bolje in dlje. Včasih to preprosto ne deluje. “Ni steklenička tista, zaradi katere otrok spi – gre za spretnost, ki jo je usvojil,” pravi dr. Gold. Nekateri otroci sicer so od prevelike količine in teže mleka nekoliko “zadeti”, zato lahko v popolnem miru skoraj negibni prespijo noč. Po drugi strani spijo celo noč včasih tudi polno dojeni otroci. Vendar to ni nekaj, kar bi bilo povsem biološko. Normalno je namreč, da se otroci ponoči prebujajo, s tem je narava zavarovala njihovo dihanje, na to opozarja tudi svetovalka za dojenje Mojca Vozel.
Če se otrok ne redi tako, kot bi moral, lahko starši mislijo, da bo preko stekleničke dobil otrok več kalorij, ki mu bodo pomagale pridobiti težo, pravzaprav pa dobi drisko (ali reakcijo v obliki zelenega ali sluzastega blato), v resnici ne absorbira toliko hranil, kot bi želeli in cilj ne bo dosežen.
V raziskavi opažajo tudi to, da mlade in manj izobražene mame praviloma ponudijo gosto hrano prej kot druge. Družine otrok, ki niso dojeni, se z uvajanjem goste hrane izognejo stroškom nakupa mlečne formule. Pediatri prav tem staršem, ki ne dojijo, ali ki kombinirajo umetno mleko in dojenje, najhitreje priporočajo uvedbo goste hrane že po 4. mesecu, in to je zaskrbljujoče.
“Očitno bomo morali bolje razširiti naša priporočila o uvajanju goste hrane”, pove Kelly Scanlon, epidemiologinja na ameriškem Centru za nadzor bolezni (CDC), in avtorica študije. “Zdravstveni delavci bi morali zagotoviti jasne in natančne smernice, in nato ponuditi podporo in pomoč staršem pri izvajanju te prakse.”
Težava je v tem, da pediatri premalo vztrajajo pri stališčih, ki so jim sicer poznana. Verjetno bi morali bolj ozaveščati starše, da je v tem, ko otroku ponudimo gosto hrano, preden je nanjo pripravljen, pravzaprav zelo malo dobrega.
Kakšni so resnični znaki pripravljenosti na gosto hrano?
Ko je otrok pripravljen začeti jesti hrano, bo dal roke v usta, in žvečil svoje prste. Pri treh in štirih mesecih otroci fiziološko niso dozoreli in niso sposobni niti držati glave pokonci ter sedeti, to pa zelo oteži hranjenje, pravzaprav je to lahko tudi zelo nevarno zaradi morebitne zadušitve. Otrok je na gosto hrano pripravljen takrat, ko sedi pokončno vsaj ob opori, ko sam drži glavo pokonci, ko je spreten s koordinacijo oči-roka ter ko stvar, ki jo nese v usta, tam tudi zadrži, žveči in bi jo lahko pogoltnil.
Tudi črevesje še ni zrelo
Izredno pomemben je tudi ta vidik: raznolikost črevesnih bakterij, ki je potrebna za varno razgradnjo trdne hrane, se pri dojenčkih do šestega meseca starosti še ni popolnoma razvila. To lahko privede do številnih prebavnih težav, vključno z drisko in gastroenteritisom. In obstajajo študije, ki so povezale zgodnjo uvedbo trdne hrane s težavami – od debelosti, prehranskih intoleranc do sladkorne bolezni in celiakije. Ugotovljeno je bilo, da so otroci, ki so jim uvedli mešano hrano pred šestim mesecem starosti, pozneje v življenju bolj podvrženi dejavnikom tveganja za srčno-žilne bolezni.
Z uvajanjem goste hrane naj se staršem ne mudi in naj predsvem opazujejo otroka, kdaj bo kazal resnične znake pripravljenosti na hrano, in naj se ne ozira na to, kaj pravi okolica. Mame lahko vemo, kaj je najboljše, če zmoremo zares prisluhniti materinskemu čutu in slediti lastnemu otroku.
O predavateljici
Urška Repnik
Urška Repnik je svetovalka za dojenje in poporodna doula. Vodi individualne in skupinske priprave na dojenje ter delavnice uvajanja hrane. Mame obiskuje na domu in jim nudi pomoč pri dojenju in podporo po porodu. Je soustanoviteljica spletne šole za starše veva.si, vodja festivala Dojiva se in urednica priročnika Zaupam si. Verjame, da je lahko samo srečna in zadovoljna ženska mirna mama.
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
