Kdo sem, sodobna mati?
Ujete v centrifugo
Ali vas je že zadela bolečina resnice, ki je povsem drugačna od napisanega? Mene je. In me vsakič znova, ko se soočam s to problematiko, ko pomagam mamam po porodu … Dandanes sploh ne vemo več, kaj je normalno za žensko po porodu! V dobi hiperaktivnosti in nenehnega pogona sploh več ne znamo izpreči. Sploh si več ne znamo prisluhniti, da potrebujemo po porodu čas za počitek, čas za obnovo, čas za vzpostavitev varnega in ljubečega odnosa z otročkom. Mi to rabimo ne kot neko obliko luksuza, ampak je to naravna potreba življenja!
Kako je bilo pred industrializacijo?
Pred dobo industrializacije, pravzprav še ko smo začenjali biti ljudje, kot smo kot družba živeli v manjših skupnostih in ko se je rodil otrok, je v prvih tednih po porodu ženski del sorodstva skrbel za mamo in novorojenca. Res, da nas je bilo takrat malo in je bilo vsako rojstvo praznik. Za nadaljevanje rodu je bilo vredno vložiti družbeno energijo! Razširjene družine so živele skupaj in vsem je bilo jasno, kaj pomeni skrb za novorojeno mamo.
Po industrijskih revolucijah se je vedno bolj razbijala razširjena družina in ženska je ostajala sama. Sama z otrokom, sama z življenjem, brez zaščite in znanja ženskega kroga družine. Hkrati so se razvijale znanost, medicina, psihologija … in prihajalo je do “novih odkritij” tudi na področju porodov in materinstva. Kar naenkrat so znanstveniki (pretežno moški) vedeli več o materinstvu in dojenčkih kot ženske in mame. Prišli so urniki dojenja, porod v ležečem položaju, miselnost, da bomo dojenčka razvadili, če ga bomo pestovali in pogosto dojili …
Emancipacija in osvobajanje
Še danes so te neumnosti del doktrine nekaterih zdravnikov in psihologov. Potem nekje v 70. letih, ko je prišlo do vala povezovalnega starševstva, je izgledalo, kot da se je končno spet prižgala svetla luč za odnos med mamo in otrokom. Dojenčka smo spet lahko crkljale po mili volji, mu naklonile vse svoje srce in, spet smo se lahko naravno in sočutno odzivale na otrokove potrebe … A kaj, ko je bila sodobna ženska tistega časa ravno v zagonu emancipacije in osvobajanja od moškega, imela je službo, kariero, lahko je imela več partnerjev, izobrazbo po želji, otroke je lahko dala v jasli, ali daleč v internat na izobraževanje, mislila je, da je “prijela boga za jajca”! A istočasno je bila še vedno sama za vse, poleg tega pa še v službi in družbi, ki ni naklonjena materinstvu in dojenju. In tako je še danes!
Kaj pa danes?
In ko se rodi otrok, je sodobna mama sama. Sama s tem otročkom. Sama, ker partner dela, sama, ker družina ne zna ali noče pomagati, sama, ker noče, da bi ji kdo pomagal, sama, ker … Zelo naravno bi bilo, da bi se širša družina vključila v pomoč sveži mami po porodu in zelo naravno bi bilo, da mlada družina pomoč sprejme. Ker pa smo zaradi prej omenjenih vplivov industrializacije, emancipacije in “napredka” začeli živeti vsak zase in vsak po svoje, starši ne znajo več pomagati svojim hčeram in sinovom, ko se rodijo vnuki, ker se na dojenje in na oskrbo prav nič več ne spoznajo, nekateri so prepričani, da mora ženska po porodu itak čimprej za štedilnik ali pa v službo. Na drugi strani pa imamo te novodobne mini nuklearne družine (dva starša in otrok) žena in mož sta prepričana, da pomoči ne potrebujeta, ker smo danes itak vsi mega uspešni, lepi in sposobni ter superzmogljivi kar tako, ker je moderno. Moramo biti! In ne rabimo nikogar. V resnici se samo ne zavedamo, kako koristno za človeštvo je medgeneracijsko povezovanje. Ker živimo za trenutek in ne za generacije naprej in nazaj, ki so z nami tako ali drugače. Odtujeni smo, stari in mladi. Od sebe in od domačih …
Hja … Kako torej zvoziti breme sodobnega materinstva, sploh če je mama sama z več otroki, ko vsak hoče svoje? Eden bi se po ves dan dojil, drugi rabi interakcijo, tretji rabi pomoč pri učenju … Ajde, mati, ti pa vklopi vseh svojih deset karakterjev in igraj zdaj dojiljo, zdaj varuško, zdaj klovna in potem kuharico pa še učiteljico za telovadbo in psihologinjo(!) …
Prosite za pomoč
Če le lahko, prve tedne po porodu vključite v pomoč koga od bližnjih. Danes moramo biti mame predvsem dobre menedžerke in organizatorke. Organizirajte se tako, da bo čimmanj fokusa na gospodinjskih opravilih. Skuhajte vnaprej za dlje časa in zamrznite po delih. Ne rabi biti vsak dan pethodni menu in raznovrstna hrana od lososa do pohanih bučkinih cvetov. Lahko je ajdova kaša z omako, riž z omako, solata z dobrim kruhom ali proseno kašo. S starejšim otrokom poenostavite igre, vključite ga v večino opravil, poiščite varstvo za vsaj nekaj ur na dan. Vključite nazaj družino, predvsem tiste, ki želijo pomagati. Včasih samo ne znajo. Odprt pogovor lahko pomaga.
Narava ni načrtovala osamljenosti. To smo izumili ljudje. Novorojena mama po porodu naj ne bo prepuščena sama sebi. Ima naj dobro podporo družine ali prijateljev, da bo lahko okrevala in vzpostavila dojenje s svojim otročkom. To je naložba za družinico, družino, prijateljstvo, družbo. Za človeštvo!
Aleksandra Brlan
Sem mama raziskovalka. Raziskujem dojenje, raziskujem materinstvo, raziskujem življenje. Del svoje poti namenjam pomoči mamam po porodu in pri dojenju, predvsem pa želim s svojim znanjem zaobjeti krog bodočih mam, nosečnic, da kasnejša pomoč sploh ne bi bila potrebna.
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
