Naj se otrok igra tudi sam
Samostojna igra otroka
Naj se otrok igra tudi sam
Starši imamo večkrat občutek, da smo dolžni otroka zabavati in mu pripravljati najrazličnejše dejavnosti in igre. S tem sicer ni nič narobe, a če se otroci večino časa igrajo na tak način, to ni dobro za njihov razvoj. Če so že od časa dojenčka navajeni, da jih zabavamo, polagamo v roke igrače in pred njihovim obrazom mahamo z njimi, potem se tega navadijo. Ko bo dojenček zrasel v malčka, bo medtem že izgubil ideje, kako se igrati sam.
mag. Mojca Košič – www.montessoridoma.si
Otroci si naj že od malega čim večkrat sami izberejo, s čim se bodo igrali, na kakšen način in koliko časa bo igra trajala. Med tako igro bodo odkrivali svoje interese in zanimanja ter posledično razvijali svojo osebnost. Starši se minimalno vmešavamo v igro otrok, je ne vodimo in ne usmerjamo. Do neke mere otrokom tudi dopuščamo, da izzive med igro rešujejo sami. S tem ko se otroci sami spopadejo z izzivom, krepijo občutek zaupanja v svoje sposobnosti in tako dolgoročno krepijo svojo samozavest.
Otrokom seveda priskočimo na pomoč, ko nas za to prosijo ali ko je frustracija zanje prevelika, vendar tega ne naredimo, če to ni potrebno, saj otrokom s tem odvzamemo dragocene izkušnje za njihov razvoj. Čas za samostojno igro otrokom omogočamo že, ko so dojenčki. Otroke ni potrebno učiti, kako naj se igrajo, to vedo že sami.
Vloga starša pri samostojni igri
Starš pri samostojni igri otrok ne zabava ali animira, pa vendar je njegova vloga zelo pomembna. Ustvariti mora pogoje, da se bo otrok lahko svobodno in samostojno igral. Na eni strani moramo otroku zagotoviti spodbudno igralno okolje, v katerem se bo počutil varno in sproščeno. Na drugi strani pa moramo poskrbeti za našo interakcijo med igro otroka, ki bo otroku dopuščala svobodno in samostojno raziskovanje.
Igralno področje
Otrokovo igralno področje mora biti tako varno, da lahko otroka pustimo v njem za nekaj minut povsem samega in vemo, da bo z njim vse v redu.
V otrokovo igralno polje postavimo igrače, ob katerih je lahko dejaven in ni le opazovalec. Otrok mora igračo oživeti, ne s pritiskom na gumb, ampak z različnimi oblikami manipulacije. Otrok lahko igračo prijema, jo v rokah obrača, nese k ustom, z njo udari ob tla ali z njo drsi po podlagi, jo postavlja pokonci ali jo vstavlja v druge predmete ter še in še. Ob tem spoznava različne lastnosti predmetov, odnose med njimi ter vplive, ki jih ima na njih ter na okolje. S tega vidika igrače na baterijo niso (naj)primerne(jše), saj ima ob njih otrok veliko manj možnosti za rokovanje. Tako ob njih pridobi manj bogatih izkušenj kot z igračami, ki postanejo dejavne šele takrat, ko otrok z njimi nekaj konkretnega naredi. Igrače so lahko tudi predmeti, ki so del vsakdanjega življenja otroka (lesena žlica, kuhalnica, posode, pokrovke, prazne škatle itd.), vendar pa morate, preden jih ponudite majhnemu otroku, preveriti, da ne vsebujejo majhnih delcev, nimajo ostrih robov in drugih lastnosti, ki bi lahko ogrožale otrokovo varnost.
” Starš pri samostojni igri otrok ne zabava ali animira, pa vendar je njegova vloga zelo pomembna. “
Malo igrač, do njih pa prost dostop
Otrok naj ima v svojem igralnem prostoru le nekaj igrač in ne vseh, ki jih ima. Če ima otrok preveliko izbiro igrač, je manj kreativen in se z njimi manj časa igra. Da si bo lahko sam izbral, s čim se bo igral, pa mora imeti do igrač prosti dostop. To lahko otroku omogočimo tako, da igrače postavimo na odprte police, ki jih lahko sam doseže. Pomembno je, da otroku igrač ne izbiramo mi, ampak da se sam odloči, s katero igračo se bo igral.
Interakcija z otrokom med igro
Pomembno je, da se otrokovi igri pridružimo na njegovo pobudo. Ko smo enkrat vključeni v otrokovo igro, ne bodimo mi tisti, ki jo vodimo in usmerjamo. Vodenje igre prepustimo otroku. Pri dojenčku to na primer pomeni, da ne polagamo igrač v njegove roke, še preden jih lahko sam drži ali prime, ampak mu v njegovo polje dosega postavimo dve ali tri igrače, po katerih lahko sam poseže, ko bo na to pripravljen.
Komentirajmo le toliko, kot od nas pričakuje otrok, sicer bodimo tiho. Namesto tega otroka raje več opazujemo. Opazujmo, kaj otrok počne, kako se igra, kaj si izbira, koliko časa se igra z eno igračo, kakšna je med igro njegova zbranost, kaj naredi, ko naleti na izziv. Se takoj jezi ali malce počaka ter išče načine, kako bo rešil ta izziv? To je le nekaj idej za opazovanje – in to so hkrati lepe priložnosti, ko si damo dovoljenje, da se ustavimo in spoznavamo, česa vsega je naš otrok sposoben, kdo je in kakšna so njegova zanimanja in interesi.
Samostojna igra – del dnevne rutine
Dobro je, da starši prepoznamo, kako se iz igre umakniti in kdaj je najbolj primeren čas za skupno igro. Tekom dneva otroku večkrat omogočimo, da se igra sam, najbolje v približno istem času v dnevu, da samostojna igra postane del njegove rutine. To ne pomeni, da se ne igrajte s svojimi otroki. Nikakor ne! Skupna igra z otrokom mora biti, a pomembno je tudi, da v otrokovo igro vstopamo zavestno in s spoštovanjem do tega, kar otrok med igro razvija. Prepustimo se otrokovim idejam in njegovi domišljiji.
” Dobro je, da starši prepoznamo, kako se iz igre umakniti in kdaj je najbolj primeren čas za skupno igro. “
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
