Otroci brez plenic?

Mokrota povzroča občutke nelagodja

Otroku sta neverjetno dojemanje in zmožnost nadzorovanja svojega lastnega izločanja dana ob rojstvu, pravi Ana Božič. Otroci se devet mesecev razvijajo v sterilnem okolju, nato pa se rodijo in starši jim nataknemo plenice, v katerih ležijo v mokroti ali celo lastnem blatu. A tega se morajo šele navaditi! Ležati v mokroti ni prijetno, zato so zato so dojenčki ob polni plenici pogosto nemirni – sploh če uporabljamo pralne plenice, lahko hitro ugotovimo, da otroka mokrota pravzaprav moti. Morda se sliši neverjetno, a tako kot se zavedajo mokre plenice, se zavedajo tudi lastne potrebe po izločanju. Lahko ga celo nadzirajo. Otroci namreč sporočajo, kdaj jih tišči lulat in kakat.

Imajo to sposobnost, saj se že od rojstva naprej zavedajo teh funkcij in če se starš uglasi na otroka ter mu prisluhne, lahko že kmalu razpozna znake, ki jih dojenček uporabi za potrebo izločanja. S tem ko otroku omogoči izločanje izven plenic, mu daje potrditev za čutenje lastnega telesa, in hkrati krepi stik z njim. Ta nežna komunikacija med otrokom in odraslo osebo temelji na tem, da starši prepoznavamo signale, s katerimi otroci sporočajo, da morajo na majhno ali veliko potrebo. Tako kot nam med menstruacijo ni prijetno biti z mokrim vložkom, tudi otrokom ni prijetno v mokrih plenicah. Pri tem ima tudi manj stika s kemikalijami, manj je možnosti za vneto kožo, hkrati pa je opazen tudi finančni prihranek.

Običajno navajanje na kahlico poteka tako, da otroka nekje pri dveh letih začnemo od-vajati od plenice. Brezpleničarstvo pa  je ravno to, da otroka nanje nikoli ne navadimo.

Spoznajte se z otrokom

Začetki bodo morda zelo spontani: ko boste dojenčku po dojenju odprli plenico, vas bo polulal. Že od rojstva imajo zmožnost zadržati in izločiti šele takrat, ko so “svobodni” oziroma ko jim je to omogočeno. Majhni dojenčki sicer pogosteje lulajo dopoldan in redkeje popoldan, pogosto pa tudi po nočnih obrokih, ne pa v globokem spancu. Težko je podati točna navodila, kako in kdaj dajati otroku sleči plenico in omogočiti izločanje. Bistvo metode je namreč prav v tem, da se starši posvetimo svojim otrokom, jih spoznamo, se z njimi povežemo in najdemo tak način, kot ustreza nam. Pravzaprav v praksi to ni težko: če imamo otroka čim več odvitega, bomo lažje opazovali, kdaj lula in kaka. Skoraj praviloma bo samo lulal hitro po tem, ko se zbudi, lulal in kakal pa po dojenju. Nekateri dojenčki opravijo to potrebo celo med hranjenjem. V tem primeru imamo lahko otroka med dojenjem odvitega in pod njim kakšen plastičen čebriček ali zgolj tetra plenico, s katero bomo lulanje/kakanje “ujeli”.

Lulanje in kakanje povežite z zvokom

Ko ugotovite, kdaj vaš otrok lula, je pomembno, da njegovo fizično početje, torej lulanje in kakanje, povežete z zvokom. Medtem ko lula, mu lahko govorite »pssssss«, »pššššš« ali »lululu« ali pa »kakaka« za kakanje, seveda si lahko izmislite kaj svojega – bodite le pozorni, da znak ni preveč podoben kakemu drugemu zvoku, ki ga uporabljate (recimo »sssssss« za umirjanje ob joku). Če dojenčka navajate na znakovno govorico, lahko seveda že v samem začetku začnete tudi s kazanjem znakov. To je kasneje, ko je otrok že večji, celo lažje, saj bo otrok prej pokazal, da ga tišči, kot bo to sposoben povedati.

Eni otroci se pred izločanjem popolnoma umirijo in skoncentrirajo na neko točko, lahko se pa ravno obratno vznemirijo, napnejo, namrščijo. Večji otroci lahko začnejo kazati na kahlico, se potolčejo po plenički, velikokrat pa tudi med igro zgolj prenehajo z aktivnostjo in pridejo do mame ali očeta.

Ne takoj na kahlico

Če metodo uvajamo pri majhnih dojenčkih, je pomembno, da jih ne posedamo na kahlico, dokler na to niso razvojno sposobni, ampak ga primemo v položaj lunice: torej primemo pod koleni, da je ritka pod njimi: s tem ustvarimo nekakšen čepeč položaj, ki je tudi za odraslega najbolj optimalen položaj za opravljanje velike potrebe. Ko se lotite nakupa kahlice, bodite pozorni, da je čim bolj globoka, saj na tak način pripomorete k ustreznemu položaju.

Otrok bo vaš znak že v nekaj dneh povezal z izločanjem. Ko ga boste torej po lastni intuiciji prijeli v položaj za izločanje in zraven povedali še vaš »signal«, bo otrok, če ga bo res tiščalo, opravil potrebo izven plenice. Če ga ne bo, bo to jasno pokazal: upiral se bo, zvijal in ne bo lulal. Pod otroka nastavite čeber/kahlico/brisačo in povejte dogovorjen znak(pššš, psss, lululu). Otroka nikoli ne forsirajte, če ne želi lulati. Enostavno se vrnite k prejšnjemu početju in počakajte na naslednji signal.

Brezpleničarstvo lahko vzamete zelo resno in to počnete ves dan, lahko pa samo dopoldne ali popoldne. Če ima dojenček že sorojence, ki tudi potrebujejo vašo pozornost, se lahko enostavno odločite, da se nek del dneva, recimo eno uro, posvečate zgolj njemu, in poskušate takrat ujeti kakšno lulanje in kakanje. Vsekakor je ura na dan boljša kot nič – in to se vam lahko hitro pokaže tudi v praksi.

Več o sami metodi “brezpleničarstvo” na spletu:

(angleščina)

http://godiaperfree.com/

V Sloveniji imamo na voljo priročnik Od rojstva brez plenic Ane Božič:

www.brezplenic.com

Oddaji z avtorico (z razlago metode):

https://www.youtube.com/watch?v=2iGoyap0tj8

https://www.youtube.com/watch?v=Ux56S2sZsVY

Podporna skupina na FB:

https://www.facebook.com/groups/brez.plenic/?fref=ts

Cilj metode ni, da je otrok čim hitreje suh: to je zgolj ena izmed pozitivnih »posledic«. Bistvo je poglobljen odnos z otrokom. Vzpodbudno delujejo tudi pohvale, ko otroku uspe, če se dejanje ponesreči, pa se nikar ne vznemirjajte, ne bodite jezni in ne oštevajte otroka, ker mu je spodletelo. To ni metoda, s katero bi moral biti otrok brez plenic že pri enem letu – se pa bo izboljšala komunikacija med vama, vam se bosta izostrili intuicija in pozornost za uresničitev otrokovih potreb, hkrati pa boste otroku s tem vzpodbujali zavedanje lastnega telesa in procesov v njem.