Zakaj festival vsako leto sproža toliko jeze in žalosti in zakaj so prav mame, ki niso uspele dojiti, tiste, ki bi tja lahko prišle?

Urška Repnik

Vsako leto se prvo soboto v avgustu zgodi Festival Dojiva se in vsakič se, razumljivo, sproži tudi val vprašanj: zakaj toliko promocije dojenja?  Zakaj zbujanje slabe vesti mamam, ki niso dojile? Zakaj potrebujete še svoj festival?

Gremo lepo po vrsti.

Zakaj toliko promocije dojenja?

Ker je ima adaptirano mleko že veliko in ne potrebuje dodatne. Oglasi v čakalnicah in brezplačnih revijah, kuliji in plakati v čakalnici, brezplačna izposoja tehtnic in nenehna vprašanja “a vam prinesemo stekleničko? Imamo eno novo kalorično mleko, da bo otrok dlje spal.” Dojenje pa vzpodbujajo redki. Znanja o dojenju je malo, nerazumevanja resničnih otrokovih potreb pa še manj. Vsak jok namreč ni lakota in otrok se ne rabi zrediti v prvem mesecu za kilogram. Ne rabi se najesti v 10 minutah in spati tri ure. To je logika obrokov in velja za stekleničko. In čeprav morda nimate občutka, da je veliko neposredne promocije, je ogromno posredne. Dajanje nastavkov, čeprav so mamine bradavice povsem ustrezne, lahko vodi v dolgo dojenje s slabim pridobivanjem teže, kjer je najpogostejši naslednji ukrep dodajanje adaptiranega mleka. Omejevanje dojenja, tehtanje podojev, dohranjevanje po logiki obrokov – vse to vodi v vedno več dodajanja in vedno manj dojenja.

Zakaj zbujanje slabe vesti mamam, ki niso dojile?

Nihče ne zbuja slabe vesti mamam, ki niso dojile. Vsaj ne s festivalom Dojiva se in ne z istoimensko podporno FB skupino. In če kdo to počne, to ostro obsojamo. Najprej – festival ni poveličevanje dojenja. Festival je samo prostor, kjer se srečamo mame s takimi in drugačnimi težavami, da slišimo, da nismo same in da dobimo podporo. In še pomembneje, čeprav ne vedno enostavno razumljivo: občutkov, takšnih in drugačnih, vam nikoli ne more zbujati nihče od zunaj. Lastni občutki so stvar vsakega posameznika. Če ste mama, ki ni dojila, in je v vas še vedno jeza, ker niste dobili ustreznih informacij in podpore, in vas še preveva žalost, da ni šlo, čeprav ste si želeli, mi je za to res žal. So pa to vaši občutki. Iz vsega srca in prav nič sarkastično vam privoščim, da to jezo spustite in odžalujete žalost, ki je pod njo. To, koliko časa ste dojili svojega otroka, ne pove nič o tem, kakšna mama ste. Je pa težko, vem. Ko sem sama dala svojemu otroku prvo stekleničko in jo je dobesedno pogoltal, sem se počutila kot najslabša mama na tem svetu, kot edina, ki ni sposobna nahraniti svojega lastnega otroka. Danes, šest let in pol po tem, vem, da sem v vsakem trenutku naredila največ, kot sem lahko. In da nisem imela popolnoma nobenega znanja in ne dovolj podpore in je bilo to krivo, da je do stekleničke sploh prišlo. In danes vem, da sem mnogo slabša mama s tem, da kričim na svojega otroka kot pa s tem, da je dobil nekaj stekleničk adaptiranega mleka. Ampak moji lastni občutki so vedno moja osebna stvar, neodvisna od drugih. Če jaz vem, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči (pa četudi dojenje potem ni steklo), ne bom občutila jeze, ko vidim vabilo na festival.

 Zakaj potrebujete še svoj festival?

Ker je bilo dojenje nekaterim zelo težko in naporno, ker so se mnoge soočale s pomanjkanjem svojega mleka, velika večina pa s pomanjkanjem podpore okolja in osebja ter predvsem s premalo zaupanja vase. Ker te mame vedo, kako zelo je bilo težko, ko je otrok jokal ali so bolele bradavice in kako so iskale rešitve, obrnile google ali z lupo poiskale vse objave v FB skupini Dojiva se, prečesale knjige, morda poiskale svetovalke za dojenje. Pod črto pa so se vse neprenehno spraševale, ali počnejo prav in ali so edine, ki se jim to dogaja. In festival je kraj in prostor, kjer dobijo odgovor: ne, niste same! Poporodne stiske se dogajajo mnogim, solze tečejo skoraj vsem, samo da dandanes ne pokukamo več izza svojih stanovanj in ne pojamramo. Na facebook in instagram objavljamo same lepe fotografije, realne plati materinstva pa so daleč od vseh filtrov. In zato mame potrebujemo ta festival. Da slišimo, da so šle skozi enake stiske, da so imele tudi druge mame težave in da so se mnoge soočale z občutki slabe vesti, da jim je spodletelo, ko so morale dati stekleničko. In potem odleže in vidiš, mama, da nisi sama. Samo – enako kot ti – morda nobena ne želi potožiti in pojamrati, kako je materinstvo v resnici težko.

 Zato imamo svoj festival. Ker potrebujemo podporo.

Ker so najbrž vse mame prve tedne izgubljene, brez znanja in zaupanja vase in dovolj podpore. In ravno zato so tudi in predvsem tiste mame, kjer ni dojenje šlo po njihovih željah, vabljene, da pridejo. Glavna nit v vseh krajih so predavanja ali pogovori, kjer se lahko vsak nauči kaj o dojenju, tudi iz tujih napak. Ker je pomembno razumeti: ni spodletelo mamam, ki niso dojile. Spodletelo je družbi in sistemu, ker mame niso dobile ustrezne podpore, ko so jo potrebovale. In me, svetovalke za dojenje, babice, doule in podpornice dojenja vsako leto več mesecev brez plačila in brez profita pripravljamo druženja, ker želimo podpreti mame. Da bo vsaj kakšni lažje kot je bilo nam.

In če ste spraševali, ali “pašete” na festival in ali smete priti, je tukaj seznam vseh, ki so vabljeni in dobrodošli.

Kdo lahko pride na festival?

1. Nosečnice

Če vnaprej veš, kaj te čaka, je lažje, zato se pripravi. Še nikoli ni bilo težje imeti otroka kot sedaj, ko smo razseljeni, daleč stran od svojih družin in s prekinjenim prenosom znanja o dojenju in vzgoji.

2. Moški

Bodoči očetje in očetje. Ker ste pomemben člen v družini. Ker ste vi prvi, ki boste videli vašo drago jokati zvečer, ko bo jokal tudi otrok, in ker je tudi od vas odvisno, kako se bodo taki večeri razpletli. Ker je vloga očeta, da ohranja prostor za mamo, in ker je brez vaše podpore vse veliko, veliko težje.

3. Mame, ki dojite

Ker je neprecenljivo, ko slišiš, da nisi edina, ki si prvo toplo stvar skuha šele ob 14.00 in ki jo boli cel hrbet od prestavljanja na postelji, ker ima otrok pač spet poskok v rasti in se doji cele popoldneve. Ker lahko z nasvetom olajšaš poporodno obdobje sosedi in ker boš dobila potrditev, da je bilo vredno vztrajati.

4. Mame, ki prejšnjih otrok niste dojile

Ker se lahko zdaj pripravite bolje in pri naslednjem otroku ukrepate že v porodnišnici in kasneje doma sprejemate drugačne odločitve.

Sama sem nekoč na domu obiskala tudi mamico Nino, katere hčerkica je imela zelo priraščen jezik, a tega ni do takrat ugotovil nihče. Dojiti se ni mogla, pristavljanje je bilo težko, cmokala je, mleko je teklo iz kotičkov ust. Po prerezu jezička je bila deklica že tako navajena na stekleničko, da vzpostavitev dojenja ni bila več možna. Pa jo predlani srečam na festivalu in začudeno pogledam. Vprašala sem jo, kako to, da je prišla na festival. Odgovorila mi je, da ji je dojenje veliko pomenlo, ampak je bila sesalna zmeda po prerezu jezička glavni razlog, zakaj je nehala dojit – sploh po 1 mesecu mučenja in jokanja, zakaj njej dojenje nikakor ne steče normalno. Bistvo pa je v tem, da zdaj ve glede tega ogromno, zdaj ve, kaj bi morala takrat storiti že na samem začetku. In zato je tudi prišla na festival, da izve še stvari, ki jih prej ni vedela – da bo naslednjič lahko dojila. Zdaj pričakuje spet in prepričana sem, da bo šlo tokrat lažje. Ker ima znanje in zaupanje vase.

5. Babice, tete, sorodniki

Ker boste slišali, kako zelo dragoceno je, če mami po porodu prinesete kuhano juho namesto komentarjev “Saj jaz tudi nisem dojila, pa kaj potem, če ti ne boš, še vsi so zrasli in je z vsemi vse OK.”

6. Patronažne sestre, zaposleni, ki delate z nosečnicami in mamami po porodu

Ker je to krasna priložnost za neformalno druženje, izmenjavi izkušenj in izkazovanje podpore doječim mamam. Vaša vloga je ključna in vse je lažje, ko nas podpirate. In hvala, ker nas.

7. Vsi, ki kakorkoli iskreno podpirate dojenje

Ker smo vas veseli.

Festival je prostovoljske narave, vse je naravnano na izkušnjo mama-mami. Teče že 7. leto in ne bi preživel, če ne bi bili iskreni in nudili podpore. Zato ja, pridite letos. Pripeljite nosečo sestro, prijateljico, ki doji, in se družite v senci dreves. Podpirajte in bodite podprti. Ko imamo podporo, si lahko zaupamo. Ko si zaupamo, je vse mnogo, mnogo lažje.

Iskreno, Urška Repnik (svetovalka za dojenje in vodja festivala)