Življenje po poroki se spremeni! Tako pravijo, kajne. Vsi, ki so poročeni, tako pravijo. Življenje po porodu je popolnoma drugačno. Vse se spremeni. Vsi, ki imajo otroke, to pravijo.

Marina Popović Frangež

Lahko vam pa povem, da je res. Oboje je res. In lahko vam tudi iskreno povem, da se lahko še naprej (tisti, ki niste poročeni in še nimate otrok) smejite temu stavku ter zmigujete z glavo in ne verjamete, ker to ne bo spremenilo dejstva, da je res. In dokler ne doživiš, tega ne veš.

Bom ostala pri partnerstvu in starševstvu

Nosečnost je tako lepo obdobje (za večino žensk) in partnerstvo cveti v pričakovanju. Nato pride otrok. Najčarobnejše bitje tega sveta. Najlepši, najboljši, samo vajin. Z otrokom pridejo velikokrat porodna travma, predelava poroda, neprespane noči, skrb, ženska se levi v mamo, občutki divjajo, hormoni divjajo, čišča po porodu traja in traja, neprespana, utrujena, želiš imeti nadzor, nezaupanje vase se pojavi, nesamozavest …

On pa ne zna, ne ve, ne zmore. Želel bi pomagati, pa se zaradi tako močne vezi mama – otrok včasih umakne, ker preprosto očetje tako močne vezi v prvih trenutkih (največkrat) še ne razvijejo. Nam pa divja materinski nagon. On bi želel partnerko, ženo, prijateljico, a ti preskoki iz mame v ljubimko so v prvih mesecih materinstva izjemno težki. In ni kriv ne on ne ti. Kako naj razume kaj se fiziološko dogaja v tvojem telesu? ne ti, ne on ne bereta misli drug drugega. Prav tako, če ne povesta, ne vesta kako se kdo počuti, tako iskreno.

In se ujamemo v krog. V nerazumevanje, v nesporazume, v neobvladovanje jeze. In potem se nalaga, kot pesek v peščeni uri in samo tik-taka, do naslednjega in naslednjega in naslednjega nesporazuma.

Tako živo se spomnim …

Ko bi se on zvečer cartal in gledal film, sem jaz samo razmišljala, kako bi zdaj spala, ker čez dve uri se bo dete že zbudilo. Ali pa misle, da ker si mama si “itak” cel dan doma. In ko skupa pomagati, pa ti ženski perfekcionizem “tolče ven” kako bi ti naredila boljše (najslabša stvarca). In potem sledita slaba vest ter razmišljanje, kako se razdeliti na tri dele in ustreči vlogi mame, vlogi partnerke in vlogi ženske. Ja, tudi jaz rabim čas zase. In vedno sem na zadnjem mestu (če do zadnjega mesta sploh pride). Pri dveh otrocih se tem trem (ki jih je dejansko veliko več) vlogam pridruži še en razmislek: kako sedaj še dodatno najti čas, da bo vsak član družine dobil še del mame.

In na koncu ugotoviš, da je najpomembneje najprej poskrbeti zase

Za svoj partnerski odnos, ki ga je potrebno negovati! Ker če ga ne zalivaš, bo zdržal tako dolgo kot kaktus v puščavi. Večno pa ne. In draga ženska, to, kako se ti vedeš do partnerja in kako od do tebe ter kakšen je vajin odnos, je zgled vajinim otrokom za njihova partnerstva.

Ah, če bi vse to vedela prej. Ampak nič ne de, vsega sem se naučila in skozi vse sem zmogla. Pa ni bilo tako hudo, samo iskala in lovila sem sebe in svoje ravnotežje.

Prepričana pa sem, da bi vsem nam bilo veliko lažje, če bi se ljudje o tem pogovarjali. Zato da veš, da nisi sama in da vse, kar se ti/vama dogaja, je normalno. Normalno. Ni pa fajn, da traja. Tako kot pelješ avto na redni pregled na servis, poskrbi tudi za svoje odnose. Raje prej kot kasneje.