Pomislite kdaj na svoj dih?

uredinštvo veva.si

Dr. Milan Hosta je doktor filozofije in diplomirani profesor športne vzgoje, učitelj dihanja, licenciran Butejko terapevt. S svojim delom na področju dihanja je pomagal že številnim družinam, počaščeni pa smo, da je tudi del ekipe Veva akademije.

Glede na vse, kar učite – a želite torej reči, da sploh ne znamo pravilno dihat?

Ne, seveda vemo, kaj je pravilno dihanje. To je funkcija, ki poteka na nezavedni ravni, ker je življenjsko tako pomembna. Je pa dejstvo, da na to dihanje vpliva mnogo drugih stvari, ki so pa tudi v območju zavestnega. Čovek s tem, ko ne ozavesti svojih čustvenih stanj, na nek način tudi svojih misli ali svoje drže, podre vzorec dihanja in iz tega potem nastane nepravilno ali neprimerno dihanje.

Kaj je nepravilno dihanje?

Do nepravilnega dihanja recimo pride, ko je človek jezen in v pri tem sedi. Jeza zahteva akcijo, zato se je treba premikat, recimo korakat po sobi, kadar smo jezni. Nepravilno dihanje kot pojem se torej vedno veže na celotnega človeka v družbenem in naravnem kontekstu.

Zakaj pa je tako pomembno, da dihamo na nos in ne na usta?

Nos ima 30 vitalnih funkcij, ki jih usta nimajo, zato je dihanje skozi nos ključno. Prva stvar je, da nos z dlačicami čisti zrak trdnih delcev, ki vstopajo pri nosu. Zrak se tako v nosu očisti, navlaži – tudi če smo v suhih prostorih. V sinusih se izloča dušikov oksid, ki pobija viruse in bakterije. Nos deluje kot plinska celica, ki vsiljivcem onemogoča, da bi vstopali dlje v pljuča. Dihanje skozi nos poskrbi, da se zrak zavrti in na tak način v sluznici ostanejo snovi, ki ne sodijo v pljuča, kot neka centrifuga. Mi vsi kot sesalci preko nosa tudi vohamo življenje – olfaktorni živec v nosni votlini zaznava, kaj je v tem dihu, in v možgane prenese vse informacije. Hipotalamus pa potem vpliva na agresivno vedenje, termoregulacijo, bioritem. Če mi torej naredimo obvoz (dihamo na usta), organizem nima polnih informacij, v kakšnem okolju pravzaprav se nahaja in je dobesedno v stresu in toliko bolj v tem stalnem pogonu, aktivaciji, v območju simpatičnega živčevja. Tako dihanje skozi usta na telo deluje utrujajoče. Ko smo mirni, torej ni potrebe po dihanju na usta.

Priporočate lepljenje ust, če otrok ne diha na nos. Lahko lepljenje pomaga na dolgi rok?

Če se diha na usta, absolutno ja. Ker je to ukrep, je zaslužen, da se zopet pojavi dihanje skozi nos.  Kar je primerno za celoten imunski sistem in vse funkcije, ki jih nos ponuja. Seveda je treba najprej zagotoviti, da je pri tem nos vsaj delno prehoden.

Opažate veliko napačnega dihanja pri otrocih?

Ja, precej. Veliko je porušenega vzorca dihanja – ravno zaradi teh faktorjev: slabe drže, neintegriranih čustvenih stanj, veliko sedenja, premalo gibanja. Fiziološko pa nepravilno ali neprimerno dihanje pomeni, da človek običajno diha več, kot je v dani situaciji potrebno in ko se to zgodi, dobimo simptome hiperventilacije. Hiperventilacija pomeni, da dihamo več, kot je potrebno v dani situaciji, to pa pripelje do manjka kisika v tkivu. Kjerkoli gre za za manjko kisika v tkivu, se na dolgi rok, včasih pa tudi zelo na hitro, pokažejo neke patologije. To je tisti fiziološki del nepravilnega dihanja.

Opozarjate na astme, alergije, žrelnice, mandlje pri otrocih.

Ravno včeraj sem imel na obravnavi punco, staro 11 let, ki je sicer pred operacijo žrelnice. Z vajami smo začeli tri mesece nazaj. Tako je bila vztrajna, da operacija mogoče niti ne bo potrebna. Večino časa sedaj dihanje poteka skozi nos in vnetja žrelnice v tem času niso bila povečana.

Dejansko se da samo z vajami, to so vaše izkušnje?

Ja, samo z vajami se da doseči pravilno dihanje, ampak te vaje vključujejo tudi starše, ki so pri vsem tem aktivni, ter še nekaj drugih ukrepov. Sami ukrepi kot taki oziroma same vaje niso zahtevne. Kar je najbolj zahtevno, sploh če gre za majhne otroke, je, da se angažirajo tudi starši. In tu smo spet pri nazaj pri čustvih.

Kateri so pa vzroki, zakaj začne človek dihati na usta?

En čisto navaden fizični vzrok je ta, da je ob prehladu nos zamašen – takrat ne gre. Ampak po kakšnih prehladih se včasih dih zaradi navade ne vrne na nos. Če gre za dolgotrajno stanje, to ni v redu. Drugi vzroki, da se dih preseli na usta, pa so prej omenjena intenzivna čustva – ko je človek jezen, piha skozi usta: kar je v redu, ker potrebuje več energije. Iz sebe mora dati to, kar je v njem, kot zmaj, ki bruha ogenj. Poleg jeze je tukaj še strah. Pri strahu vdihnemo skozi usta, potem pa prikrito počasi izdihujemo – zato, da se ne bi soočili s posledicami, ki so za nas strašljive, boleče. Ali pa recimo vzdihovanje od žalosti. Mnoga intenzivna čustva, bodisi prijetna ali neprijetna, preusmerjajo dih na usta. Če so ta intenzivna čustva kratkotrajna, je vse OK, če pa so ponotranjena in neizražena, čustvovanja navzven sicer ne vidimo, opazimo pa, da organizem diha “po starem” – pod vplivom čustva, ki je še v njem. Takrat se zgodijo te patologije na dolgi rok. Druga stvar je termoregulacija – do dihanja na usta pride, če smo v pretoplih okoljih, ali pa če otrok v vrtcu ali spalnici spi v pretopli sobi. Takrat organizem vklopi “hladilni sistem” – enako kot vidimo pri ostalih sesalcih. Tudi kuža da je jezik ven, ko mu je prevroče. Težave povzroča tudi premočna hrana, hrana, bogata z umetnimi sladili in barvili. Telo se mora temu upreti in te snovi odplakniti, zato začne človek več dihati. Okoli 70% toksinov se namreč izloči skozi dihanje. Če gre dih skozi usta, je izločanje bolj intenzivno. 

Kaj pa stres?

Seveda. Otrok se v prvih letih uči čustvovati skozi nezavedno zrcaljenje mame, s čutenjem na nezavednem nivoju. Če je mama oz. celotna družina – in to sploh velja za prva leta – pod stresom, to ne funkcionira dobro. Otrok lahko ta stres čuti in ga izraža skozi strah, ker ne ve, ali bo vse v redu, ali pa skozi jezo, če niso zadovoljene njegove osnovne potrebe. Na drugi strani – če tako diha eden od staršev, ga otrok lahko posnema. Otrok ne ve, zakaj tako starš diha, ga pa zrcali.

Če odstranimo žrelnico ali mandlje, načeloma ne bomo rešili težave?

Ne, samega dihanja pri tem direktno ne rešimo. So sicer primeri, kjer otrok normalno zadiha, se vrne dihanje skozi nos. Ampak v zadnjem času raziskave, ki so delane na dolgi rok, kažejo, da so tisti ljudje, ki so jim v otroštvu odstranili mandlje in žrelnico, pogosteje bolni, ko so odrasli. Veliko bolje je, če se prej začne delat na tem, da se dih prenese na nos, da se ugotovi, zakaj in kje se je to zgodilo in se otroka potem podpre – starše pa seveda tudi, da znajo to izpeljati. Ko se to naredi, nos prevzame tisto obrambno funkcijo, ki mu je tudi po naravi dana, in se s tem razbremeni mandlje in žrelnico. Ponavadi se vnetja umirijo in operacija ni potrebna, ker je zopet prisotno pravilno dihanje.

Veliko govorite o čustvih. Kako se torej soočati z njimi?

Pomembno je, da ko se jezi odrasel, da pove – jezen sem, to so moja čustva,  jeza je v meni. Čustva morajo imeti dom, to je prva stvar. V mami, ki je lahko upravičeno jezna, ker je otrok že petič vrgel na tla dudo ali kozarec, se jeza krepi. Mama lahko pove, da jo to, kar otrok počne, jezi oziroma povzroča jezo. Še bolje pa je, če pač razume, da je otrok morda v fazi učenja in se skozi tako gesto uči o vzroku in posledici ali pa se zgolj igra na tak način in se jeza tako sploh ne pojavi.

Samorefleksija v bistvu.

Tako ja. Otrok vidi posledice in se o njih uči. Zdaj je otrok dojel, aha, mama diha tako, in ji seka ogenj iz oči je že cela rdeča itn. Ampak majhni otroci tega še ne razumejo. Če bo otrok izpostavljen okoliščinam, kjer lahko to naprej počne, bo on to počel še naprej in to samo zato, ker lahko. Ne načrtno in z namenom, da bi jezil mamo, ampak ker je to fino početi in ker fino zazvoni, ko kozarec pade na tla. To je zanj nova izkušnja, mi pa smo nagnjeni k nabiranju izkušenj in če imamo priložnost, bomo poskušali. Tukaj je odgovornost staršev, da če postajajo jezni, ker otrok nekaj počne po svojih naravnih vzgibih, je potrebno spremeniti okoliščine, ne otroka. Otrok je tak, kot je, okoliščine pa so tiste, kjer moramo glede na starost oceniti, kaj bomo. Eno leto star otrok bo takoj za vogalom ponovil tisto, kar smo mu malo prej prepovedali.

Ker možgani še “niso tam”.

Ja, točno to, ker možgani še niso dovolj zreli. Tam od 3. – 4. leta naprej je potrebno povedati, da to, kar počne, nekoga jezi – zato da se on uči, kam peljejo posledice njegovih dejanj in da ve, da gre za težavo v njegovih dejanjih, ne v njem samem. Potem lahko razume, da z njim ni nič narobe. On je tak, kot je, to, kar dela, pa lahko spremeni. In to je vzgoja. Starši moramo prevzeti odgovornost in paziti, kaj govorimo o tem, kakšen je otrok.

Kaj pa če je jezen otrok?

Otrok mora biti sprejet, povezan, pripaden družini, strukturi. To je varnost. In ko tega ni, smo organsko najprej jezni. Kako to otrok izraža? Tako da kriči, se razburja, cepeta, pove, kakor ve in zna. Ne zna povedat, da se ne počuti varnega ali pa da ni sprejet. Če tega ne razumemo, se lahko razburjamo, kaj zdaj otrok spet nekaj joka, in ga odrinemo stran. Otrok se tako nauči jezo potlačiti. Nauči se, da če izraža jezo, ga potem čaka neka bolečina. Jeza je čustvo, ki zbere veliko energije, zato da se soočimo z okoliščinami, ki jih je potrebno spremeniti. Je v tem smislu proaktivno čustvo. Če smo naučeni, da ne bo šlo, da se ne ne da nič spremeniti, pa ta energija ostane v telesu, se nekam potlači. To je ena od najbolj avtodestruktivnih stvari, ki jih lahko naredimo. Na dolgi rok je to vedno destruktivno za telo, na kratek rok pa se kaže v destruktivnih čustvih, obnašanju, neprimernem glede na okoliščine, in pa na dihanju.

Torej se otroci lahko jezijo?

Absolutno. Ne da se lahko, morajo se. In s tem artikulirajo nenasilen način, s katerim bodo dosegli svoje. Jeza pa jim pri tem daje moč.

Naše generacije so pač učili, da deklice ne smejo biti jezne, fantki pa žalostni.

Ja, klasični stereotipi. In kaj se naučimo pravzaprav? Da ne slišimo naših organskih potreb in na dolgi rok to vodi v patologije, psihične odvisnosti.

In agresivnost je še vedno tabu. Vsi moramo biti prijatelji z vsemi, deliti igrače in biti prijazni.

Ker ženski svet obvladuje šolstvo, vzgojo in izobraževanje, se včasih enostavno ravsanje, ki je prisotno pri vseh sesalcih v živalskem svetu, prepozna kot agresivno in nasilno in se prekine. Ampak to ravsanje je nujno potrebno, da samčki prepoznajo, kdaj lahko uveljavljamo svojo voljo, kdaj smo asertivni, kje smo agresivni in kje je prestop v nasilje. Če se jaz ne ravsam, če ni borilnih igric, se jaz tega ne morem naučiti v otroštvu. Tukaj pa gre velikokrat za kastracijo teh majhnih fantkov v smislu ne se tepst, ne nagajat. In ravno v otroštvu se fantki kalijo v moške, ki potem znajo odgovorno stopat v odnose in poskrbeti za žensko, za svojo družino, se postaviti za njih, jih voditi. Za soočenje gre. Ko jaz nekoga grobo primem, me mogoče tudi on nazaj, in tudi jaz začutim, kako je, ko boli in tako se razvije sočutje. Če tega na začetku ni, če ni ravsanja, ni borilnih igric, lahko dobimo sociopate, psihopatologije, kar pomeni, da se sočutje enostavno ne razvije na ravni fizičnega. V vrtcu že štiri-, petletne punčke socialno bolj spretno rešujejo odnose, bolj na socialnem kot fizičnem nivoju. Fantje hitro rešijo fizično. In jim je treba pustit, tam se artikulira moškost, ne kasneje pri dvajsetih, ampak na začetku. V družbi smo to odrinili pod pretvezo, da ne, mi pa nismo agresivni. Agresivnost je naravna danost. In to je čisto prav, ker se moraš včasih za svoje potrebe zborit in se postavit. Ampak če smo na začetku vzgojeni, da to ni v redu, nam to lahko ostane kasneje v življenju. En del tega se dogaja v vrtcu, naslednja faza artikulacije teh arhetipov pa v najstništvu.

Obstajajo moški tabori, ko gredo očetje s svojimi najstniki.

Ta usmerjenost k cilju, nekaj ustvariti, pripraviti zavetje, preživeti kakšno nevihto v naravi. In ženski princip na drugi strani. Se mi zdi, da ste se ženske bolj povezale, imate več teh nekih ženskih krogov in ritualov.

Najbrž je to precej naravno?

Ja. Moški pa počasi že na kak drug način iščemo te poti. To je šport, recimo, da se neka moška družba odpravi na jadranje. To je že nek drugačen dogodek, vprašanje pa je, koliko je tu notri zavestnega v smislu rituala, preskoka, kaj zdaj to pomeni. Če gre mož jadrat, lahko pomeni, da gre samo se zabavat, in je to vse.

Razen če se ob dinamiki skupine prebudi potem kak praspomin.

Ja, če se recimo vzpostavi krdelo samcev, eden postane alfa, enega se malo heca, drugi so dobri, potem se vloge malo obrnejo. Saj to se nekako samodejno in spontano tudi dogaja, se strinjam. Bi bilo pa dobro, če bi imeli tudi take rituale, kjer je to že vtisnjeno v samo dogajanje, da se ve, zakaj gre, kaj je tista svetinja, ki pa je ne smeš oskruniti. Tega pa je malo. Tukaj nas v družbi čaka preskok na drugi nivo.

Govorili ste o vzorcu dihanja staršev in odnosih doma. A ste kje raziskovali otroške bolezni s čustvenimi stanji, koliko so kaj povezane??

Imel sem čisto lastno izkušnjo, otrok z astmo. Nimam raziskav, a kar opažam sam, je, da je  80% težav vezanih na čustva. Pri astmi konkretno sicer lahko gre tudi za neprimerno bivanjsko okolje, recimo veliko vlage. Ogromno stvari pa je vezanih na čustveno stanje. Kitajska medicina določenim organom pripisuje čustva, tudi mi imamo to v jeziku: jeza je v jetrih, sprejetost in ljubezen v želodcu, žalost v pljučih, ledvica nosijo strah.

Kako pa pomagati pri teh težavah?

Doktrine zdravljenja so takšne, da se hitreje poseže po substancah, ki pomirjajo vnetja, bronhodilatatorji in kortikosteoridi, če govorimo o mojem primeru pri astmi. Hkrati pa vem, in to je tudi moje področje dela, da se da ogromno narediti in z dihalnimi vajami, z motivacijo na obeh straneh – pri otroku in pri staršu. Zato je potrebno pogledati celostno in kompleksno. Prehrana, misli in prepričanja, tudi vplivajo na vzorec dihanja. Dih je lahko zelo nežna stvar in lahko pokaže izjemno moč, ko gre v globino.

Če se dih deduje, kot pravite, če mama doživi neke travme med nosečnostjo ali med porodom, ali to vpliva na otroka?

Absolutno. Že prenatalno – v maternici – stanje mame absolutno vpliva.

To bi želela vedeti, preden sem imela prvič zanosila.

To bi verjetno želeli vsi. Ampak prav naše raznolike izkušnje ali življenjske okoliščine so tiste, ki nas delajo drugačne, in nas usmerjajo v življenju. Tako se jaz pač ukvarjam z dihom. Sam sem imel astmo kot otrok in takrat sem mislil, da bom umrl brez diha. Morda je to ta moj nezavedni poriv, zakaj se s tem ukvarjam. Določene izkušnje v tistem trenutku težko razumeš – pa sam nisem naklonjen brskanju za generacije nazaj, ampak dejstvo je, da se dih preko ženske linije fizično ni nikoli prekinil, vedno se nese naprej. Dih gre do Adama in Eve, do začetka. In menim, da je potrebno to osnovno spoštovanje, kaj vse so predihali pred mano, da sem jaz danes lahko tukaj. Čez kaj so šli, čez svoje zgodbe.

Če je nosečnost recimo stresna, lahko to vpliva na otroka?

Ja, v primeru stresa je druga hormonska slika. Tak dojenček je že iz trebuha navajen na stresne hormone, to je bil njegov sok življenja. Ampak – ko to vemo, lahko stvari spremenimo. Čaka nas sicer malo dela, da pa se.

Kaj bi svetovali staršem, da bi vsa družina bolje dihala?

Že pred porodom bi predlagal partnersko svetovanje. Z otrokom pride tudi odgovornost. Ogromno, če ne vsi, bi potrebovali strokovno vodstvo. Potem pride pravilno dihanje in dihanje skozi nos kot posledica.

No, ampak koliko nas je to vedelo pred prvim otrokom?

Otroke zna na nek način biološko narediti vsak. No, saj otrok niti ne delamo, mi lahko pravzaprav samo uživamo v aktu, posledica katerega je, da se celice združijo, in otrok kar zraste v nas. Ampak veliko bi lahko naredili za podporo, da bi se otrok razvijal v optimalnem okolju. To bi bilo najbolje vnesti že v šole. Če bi se to izvajalo v srednji šoli, bi pokrili velik del populacije in ko se dela na izobrazbi, sploh na izobrazbi žensk, se to hitro pozna na družbi. In če bi ženskam odkrili, kako je to pomembno, bi se stvari hitro spremenile. Že pred spočetjem torej pot osebnostne rasti, ne pa da pridemo z nekimi nezavednimi vzorci v nove zveze, kjer se te družinske tragedije mogoče samo še ponavljajo. To bi morala šola dati za življenje. To bi postavil kot močno preventivo za življenje.

Kaj pa bi svetovali moškim, da bi lažje preživeli prve mesece in leta po porodu, ko je mama zelo povezana z otrokom?

Ko razumemo, da sta mama in otrok na začetku zlita, zmoremo poskrbeti za okolje, da bo mama to lahko to izvajala tako, kot je treba. Lahko smo kdaj v konfliktu z mamo, ampak če hočemo dobro svojemu otroku, moramo razumeti, da je potrebno mamo podpreti. Seveda je bolje, če mamo podpremo iz ljubezni do nje, ampak včasih pač pride kak konflikt. In tu oziroma v takih situacijah se potem pokaže moškost. Potem pride pa tisti lovec, bojevnik, ki mora poskrbeti za družino, lahko na plan. In se tudi moški spremeni. Pomembno se mi zdi, da predvsem za prva tri leta moški dojamemo, da je res mama tista, ki je eno z otrokom, mi imamo bolj funkcijo ustvariti podporno okolje in absolutno podpreti mamo tam, kjer lahko. Na drugi strani mora oče kasneje prevzeti vlogo meja – ker mama ima otroka brezpogojno rada, moški smo pa tukaj malo drugačni, lahko postavimo pogoje v smislu – lahko prideš domov, ko boš trezen, drugače pa ne hodi. Mama to lahko reče, a pri tem trpi. Mi pa ne bomo trpeli, mi bomo to zares mislili. In to je naša vloga, potem ženski ni potrebno to početi. Ona ne rabi nositi hlač in se počuti varno. Ona ponudi prostor – ženski princip, on ga bo pa usmeril – tukaj gremo. Fajn je, da moški usmeri pot v skladu s tem, kar ženska potrebuje.