Otrok ne potrebuje popolnih staršev. Perfekcionizem lahko našim otrokom hitro prireže krila in ubija sanje. Postavljanje previsokih kriterijev in zahtev staršev, bo prej ko slej pripeljalo do slabe samopodobe, nezaupanja vase in posledično pomanjkanja samozavesti.
Marina Popović Frangež
Perfekcionizem velikokrat ubija sanje
Mit o popolni mami je danes praktično nedosegljiv. Mama naj bi se popolnoma predajala in razdajala otroku, naj bi bila popolna žena možu, imela urejeno in pospravljeno hišo, usklajena oblačila s svojimi otroci na popoldanskem sprehodu in bila pri vsem tem že nekaj tednov po porodu popolnoma fit. Beremo in slišimo o otrokih, ki zelo zgodaj berejo, se učijo tujih jezikov, telovadijo, vozijo skiro in kolo, briljirajo v športu… Očetje so tukaj (pre)pogosto izzvzeti iz izobraževalne vloge, kar prinese družini še večjo škodo kot popolnost. Prevzemanje svojih vlog in odgovornost očeta in mame, tako do sebe, kot do otrok, je ključ za srečno otroštvo.
Zakaj težimo k popolnosti?
Eden izmed razlogov je strah. Strah, da otrok v družbi ne bo sprejet in ne bo imel dovolj dobrih pogojev za intergriranje v družbeno okolje. Drug razlog je lahko čisto stereotipen: «Kaj bodo pa drugi rekli?«. Tretji izmed razlogov je, da še zmeraj lovijo svoje sanje, se podijo za cilji, ki jih sami niso dosegli. Mame vpisujejo hčerke k zgodnjemu baletu, klavirju, učenju tujih jezikov, atletiki, očetje k nogometu… Vsa ta starševska pričakovanja lahko slej ko prej v otroku vzbudijo neprijetne občutke, saj so previsoko zastavljeni cilji nerealni in jih otroci običajno ne morejo doseči. Če pa jih že, pa je cena za to pogosto pomanjkanje prostega časa in tako pomembne proste igre. Namesto zadovoljnih in nasmejanih otrok dobimo otroke, ki si na vsak način želijo staršem ugajati. Že od majhnih nog.
Kakšna je dovolj dobra mama?
Dovolj dobra mama si za otroka vzame čas. Čas za poslušanje. Z odprtimi misli, brez pogojevanja, pohvale in graje. Samo preprosto poslušanje. Pri dojenčku je to prisluhniti osnovnim potrebam po dojenju, hranjenju, previjanju, preoblačenju, bližini, uspavanju, skupnem spanju in potešitvi joka. Pri večjih otrocih to pomeni vzeti si čas zase, postaviti meje, postaviti sebe na prvo mesto, otroku slediti pri iskanju njegovih ciljev.
Da je mama dovolj dobra, mora imeti čas zase in oporo v svoji družini. Najprej pri partnerju. Mož in žena po rojstvu otroka za nekaj časa postavita novorojenčka na prvo mesto. S tem ko otrok raste, se mora njun odnos ponovno postaviti na prvo mesto moškega in ženske, ki sta par in otroka vzgajata skupaj. Oče je tisti, ki že od začetka rojstva nove družine, ko se iz para spremenite v celico treh, varuje vaše okolje. Razumevanje in sprejemanje nepopolnosti je tukaj ključno. Z rojstvom otroka se svet obrne na glavo in nič več ni tako, kot je bilo. Zato je komunikacija med partnerjema, ki pomaga premostiti obdobje velikih sprememb v načinu življenja, v odnosu in v svobodi razpolaganja s časom, še kako pomembna.
Kakšen je dovolj dober oče?
Velja stereotip o nežni mami in strogem očetu. Sodobni svet je z izenačevanjem vloge spolov premešal tradicionalne vzorce in vloge očeta in matere. Kljub temu se še vedno pričakuje, da bo oče otrokom postavljal meje, a jim dajal hkrati varnost in bližino. Uspavanje je lahko čudovito povezovanje med otroci in očetom. Odnos s partnerko in njuna komunikacija pred otroci je tista, ki daje otrokov zgled, kako komunicirati med seboj in kako reševati ter zaključevati težave, izzive, pogovore. Oče je tisti, ki pomaga mami spuščati njune otroke in jih spodbuja pri tem, ko širijio krila. Moč in doseldnost očetove vzgoje bo otrokom dajala varnost. Verjetno je največ, kar lahko data starša svojim otrokom, zgled njunega ljubečega, spoštljivega in vključujočega odnosa.
Kakšne starše pravzaprav potrebuje otrok?
Zagotovo ne potrebuje staršev, ki igrajo vlogo žrtve, so nezadovoljni s svojim življenjem, nimajo dobre samopodobe in nimajo svojega življenja. Le zadovoljna mama je lahko dobra mama in le zadovoljen oče je lahko dober oče in partner svoji ženi. Velja za oba. Če ves svoj čas namenjamo izključno otroku, mu s tem sporočamo, da skrb zase ni pomembna. Če dovolj dobro poskrbimo zase, s tem sporočamo, da je to enako pomembno kot skrb za druge. S takšnim zgledom krepimo dobro samopodobo otroka in njegovo odgovornost do svojih izbir in odločitev v življenju.
Bodite pozorni na pričakovanja
Prav je, da si zastavljamo cilje, saj naše misli in naša dejanja usmerjajo k doseganju rezultatov. Zato je pomembno gojiti pričakovanja, potrebno pa je znati tudi načrtovati, kaj je potrebno, da se to doseže. Previsoko postavljena pričakovanja, ki jih je težko ali celo nemogoče dosegati, pa se sprevržejo v razočaranje. Če se takšen vzorec ponavlja, postane razočaranje del naše miselnosti, kar lahko vodi v zagrenjenost in depresije.
Če bo otrok podvržen visokim pričakovanjem, ki jih bo težko dosegal ali sploh ne, bo to negativno vplivalo na njegovo samopodobo, čemur lahko sledijo tesnobe, hiperaktivnost, v skrajnih primerih celo obolelost. Zato je potrebno pri sebi in pri otroku razviti zdrav odnos do pričakovanj, predvsem tako, da si zastavljamo realno dosegljive ambicije zase in za otroka. Še najpomembnejše od vseh pričakovanj je njegova sreča in zadovoljstvo: tega ne bomo dosegli z zmagami na tekmovanjih ali s postavljanjem pred družbo s tem, kaj naš otrok zmore ali kaj je dosegel. Nasprotno: to dosegamo s tem, da v otroka investiramo svoj čas, domišljijo, igro, ustvarjanje in ljubezen. Brez primerjav in brez napihnjenih pričakovanj.
Otrok ne potrebuje popolnih staršev, potrebuje dovolj dobre starše. Iskrene, čutne in srčne. To je vse.
