Za ohranitev presredka oziroma da bi zmanjšali indice za presojo o tem, ali je epiziotomija potrebna ali ne, lahko poskrbimo že pred porodom, levji delež pa predstavlja tudi porod sam.

Urška Repnik

Epiziotomija (oziroma prerez presredka) ni potrebna, sploh če upoštevamo pravilo GPP: gibanje med porodom, položaj pri iztisu in fiziološko pritiskanje. Med porodom naj ženska posluša svoje telo in se giba, kolikor ji ustreza. Če ji paše krožiti z medenico, naj kroži, če ji prija delat počepe, jih naj dela. Počepi še posebno dobro vplivajo na spuščanje otroka, kajti v takem položaju smo najbolj odprte. Gibanje pripomore k lažjemu predihovanju popadkov, ti so manj boleči, telo pa nas samo vodi v ugodne položaje. Ko se otrok spušča, hkrati pritiska na vaginalno odprtino in jo enakomerno širi.

Iztis: ne na hrbtu!

Drugi pomemben pogoj je, da iztis ne poteka na hrbtu. V šoli za starše pogosto kažejo fotografije iztisa na hrbtu in trdijo, da tako najlažje varujejo presredek – toda resnica je, da sicer presredka sploh ni treba varovati – razen če smo na hrbtu! Potrebo po varovanju ustvarimo prav z ležanjem v takem nefiziološkem položaju. V vseh ostalih položajih, ki so za rojevanje bistveno bolj primerni, otrok namreč ne pritiska neposredno na presredek, ampak se spušča enakomerno in tako tudi širi poti. S tem, ko ležimo na hrbtu, same sebi zapremo pot – trebuh pritiska na trtico, otrok pa mora ob že tako naporni poti na svet premagovati še gravitacijo. Naravna pot otroka je namreč črka J: najprej se spušča, nato se porodi glavica – ko se porajajo ramena, se obrne tudi otrok, potem pa spremeni pot nazaj gor na mamin trebuh. In tako kot velike potrebe ne opravljamo leže ter tako kot tudi mama slonica ne leže na hrbet, da porodi slončka, tudi ženska naj ne leži na hrbtu, ko poraja otroka. Če za porod izberete porodnišnico, kjer iztis drugje kot na postelji ni običajen, se za iztis uležite na bok, takrat je pritisk na presredek bistveno manjši. (slika) Drug možen položaj na postelji je kleče, ko je ženska naslonjena na dvignjeno vzglavje postelje. (slika)

Pritiskanje v ritmu popadkov

Pri zadnji pomembni zadevi je najprej potrebno razbiti močan mit – in sicer, da je porod potrebno voditi. Pravzaprav je tisti, ki vodi porod, otrok sam. In pritiskamo takrat, ko to čutimo. Pritiskanje na ukaz lahko dejansko povzroči poškodbe presredka, ker preforsiramo telo. Babice ne rabijo voditi poroda, če je ženska dovolj v stiku sama s sabo, s svojim telesom in gre rojevat z zaupanjem v porod. Potem se bo (če bo seveda izbrala tako okolje, ki jo bo pri njenih željah podpiralo) gibala med porodom, izbrala fiziološki položaj za iztis in bo potiskala, ko bo imela popadek (in ne ko bo babica kot v filmu govorila – pritisnite, ja, še, še, kot da greste kakat, še pritisnite!).