Sporočilo igrač
Trgovinske police so polne.
Polne stvari, predmetov, ki jim rečemo igrače. Igrača je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika predmet, ki ga uporablja otrok za igro. Vsaka igrača je učenje. Učenje skozi igro je nekaj, kar je danes zelo zaželjeno. Vsaka igrača daje subtilno sporočilo, največkrat naši podzavesti. Vsaka naša celica ima sposobnost shranjevanja podatkov, še posebej v času odraščanja in velikokrat že v fazi razvijanja zarodka. Igrače pogosto definirajo naš način kasnejšega delovanja, sprejemanja odločitev, oblikovanja mnenj, socialnega druženja, vzpostavljanja stikov, grajenja partnerstva in ustvarjanje družina. Posledično, ponovnega ustvarjanja družbe. Da, igrača ima ob vzgoji in zgledu staršev, okolja in medijev vpliv na vse to. Tokrat bom pod mikroskop vzela le igrače za deklice. Verjamem, da je namreč ženska tista, ki postavlja temelje znotraj družine, pa naj se tega zaveda ali ne.
Sem hči in sem mama svoji hčerki.
Če bo želela, bo tudi sama mama. Sedaj ko odrašča, raste, sprejema, se tudi uči. Srka vase informacije. Deklice rastejo pod srcem svoje matere in nato spremljajo vsak naš korak, kopirajo gibe, mišljenje, besede, želijo si istih oblačil, igrajo se, da so mame. Skozi igro življenja se učijo živeti. Ob pomanjkanju časa in utrujenosti staršev so otroci velikokrat prepuščeni sami sebi ob iskanju odgovorov na svoja vprašanja. Seveda se mi zdi zdravo in prepotrebno, da imajo prosto igro in raziskovanje tako okolja kot svojega telesa, a vendarle je pomembno, da kot starši spremljamo odnos otroka do sebe in družbe. Ta odnos se pri večini otrok vzpostavlja tudi v komunikaciji znotraj vrtca in šole, kjer starši več nimamo tako velikega vpliva. Zato je pomembno, da se znotraj družine o vsem odprto pogovarjamo in da besede, kot so vagina, nožnica, dojke, prsi ne postanejo tabu tema ali pa se zakrijejo v sramežljivih pogledih in skrivanju. Dojke so za dojenje. Maternica je prostor za rojstvo otroka. Otrok se rodi skozi nožnično odprtino. Po rojstvu potrebuje mamo, očeta in bližino, toplino, materino mleko, ljubezen.
Kaj vidijo otroci?
Ko pa pogledamo v svet igrač in se odpravimo med trgovinske police je stanje drugačno: deklice so že v osnovi definirane z roza barvo, dečki z modro. Vsaka igrača – dojenček ima v paketu s seboj vsaj dudo in stekleničko. Gugalniki, lupinice, vozički, grelci za stekleničke, pleničke… Ob vsem tem nam proizvajalci ponujajo in gravirajo v naše celice še svoja sporočila. Fotografije na škatlah izdelkov sporočajo, kako se naj obnašamo, kako naj določene stvari uporabljamo in s tem kažejo vzorce, ki naj bi bili v življenju sprejeti, normalni in so način življenja. Določanje vlog. Pravila, kako bi se naj živelo. Skozi igro, tako nedolžno, v času ko možgani jemljejo tudi poslikavo najmanjšega kamenčka kot izziv, je našim otrokov že vsiljen svet: kaj moraš, kako je prav, kaj je treba.
Deklice in dečki?
Deklice niso le za roza in dečki niso le za modro. Dojenček ne potrebuje stekleničke, dodane vode ali čaja, ne potrebuje dude, ne potrebuje tehnične podpore zibajočih se gugalnikov in elektronskih naprav, ki se bleščijo, tulijo in animirajo otroka. Posledično so mame po porodu odtujene od sebe in svojega telesa, nimajo zaupanja v svoje dojke, sprašujejo in raziskujejo, kako bodo sploh lahko dojile in veliko se jih na koncu kar potolaži s stavkom: “Saj smo tudi mi zrasli na flaški, bodo pa moji tudi”. A si res želimo iti po tej družbeni poti? Odtujeni od svojih misli, lastnih prepričanj in brez kančka zaupanja v svojo ženskost, prvinskost, čutenje, v globine svoje moči maternice.
Po poglejmo naslovno fotografijo tega prispevka.
V škatli je dojenček, ki spi ali bo spal v svoji zibki. Zibelka, roza oblačila, urejeno okolje. Embalaža z deklico, ki s prstom na ustih uči dojenčka, naj bo v svoji posteljici tiho, čas je za spanje. Sporočila, ki se jih otroci naučijo: dojenček za spanje potrebuje zibelko. Da bo dojenček zaspal, ga moramo zibati. Če to ne pomaga mu govorimo “šššš” in počakamo, da zaspi. Da dojenček ne bo jokal, “pššššt” in ga še bolj zibamo.
Žalosti me. Tako zelo me žalosti, da bi mi lahko {čisto po pesniško} počilo srce. Dojenček potrebuje stik z mamo, tesen stik, koža na kožo. Potrebuje čim več skupnega spanja, šepetanja in pripovedovanja lepih zgodb, materinih pesmi. Najpogosteje pa novorojenčki zaspijo na materinih prsih med dojenjem. “Draga hči”, povem vedno svoji hčerki: “dojenček potrebuje mamin objem. Pravkar se je rodil. Devet mesec je bil ves čas v tebi, sedaj potrebuje nežnost, toploto {ki je nobena naprava ne more proizvesti tako srčno in ljubeče}, potrebuje dotik in pesem, potrebuje tvoj glas in ne tvojega ukaza in zapovedi, da moraš biti tiho. Draga hči, ta popačena slika naj te le opozori na to, kako čudovite smo in kako neverjetno je naše telo. Lahko spočne otroka, lahko ga rodi in nato mu daje hrano za prve korake življenja.”
In znotraj fotografije še ena.
Druga fotografija nam prikazuje deklico, ki svojemu otroku daje stekleničko. Steklenička je odličen izum (ali pa tudi ne, za tiste, ki poznate pitje iz kozarčka ali po žlički), za dodajanje adaptiranega mleka pri mamicah, ki iz fizičnega razloga ne morejo dojiti ali pa so se tako odločile. Ampak to ni razlog, da najprej promoviramo stekleničke in nikakor ni razlog, da nedojenje podkrepimo s stavkom: Pa saj so vsi gor zrasli, bodo moji tudi. Ne. Kakšen odnos pa ustvarjamo? Do svojega telesa? Do svojih dojk? Kaj sporočamo deklicam, ki odraščajo? Otrok sodi na mamino dojko in pika. Dajmo to pokazati tudi skozi igro. Sporočilo stekleničke prinaša prav ta neviden “tatu” ki se zasidra v naše celice. Ko postanemo mame, ko rodimo (o tem in družbenih normah poroda kmalu), nas podzavest sili v nezaupanje vase, nam družba skuša s stekleničkami “olajšati” naše življenje, spoznamo cel kup “pametnih” nasvetov, ki naši samozavesti in zaupanju vase ne koristijo prav nič. In tudi če najdete punčko brez stekleničke, ima ta običajno v ustih luknjo, saj so proizvajalci poskrbeli za to, da lahko stekleničko ali dudo dokupite.
Korist družbi ali uničevanje človeštva?
Vsa ta promocija ubija jedro spočetja otroka, rojstva in posledično dobre, sočutne, napredne družbe. Že sama ljubezen postaja stereotip, iskanje partnerja, sprejemanje partnerja in najprej sebe. Skozi igro, ki nikakor ni nedolžen način učenja, temveč najpomembnejši in najučinkovitejši način spoznavanja okolja ter odgovarjanje na izzive, ki nam jih prinese življenje, je treba ravnati previdno in z glavo (po posvetu s srcem prosim). Z vsem, kar smo, kar počnemo, kar mislimo in kar dajemo otrokom mu vsadimo odnos do sebe in sveta. Zato previdno. Odgovornost je na starših.
Marina P. Frangež
Verjamem, da je porodna moč izvir materinstva. Verjamem v spoštovanje ženskega telesa in duše. Verjamem v prenos znanja in energij. Sem hči svoje mame in sem mama svoji hčerki. Oblikovalka nosečniških blazin Ziza verjamem v moč ustvarjalnosti za čarobno nosečnost in dojenje. Doula Marina s čarovnijo porodne vile zaupam vate, da najdeš svojo porodno moč. Avtorica na Veva.si in predavateljica o naravni nosečnosti, porodu in materinstvu spodbujam in ozaveščam o potrebi in koristih vračanja k sebi in naravi v nas. Ustanoviteljica podporne skupine Dojiva.se podpiram in svetujem o dojenju. Vem, da zmoreš, ker slišim, kaj si želiš. Poveživa se.
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
