Prispevki

Zakaj “izgubim živce”?

Zakaj “izgubim živce”?

Eksplodirala sem na otroka. Izgubila sem živce. Počil mi je film.

Ti je tole kaj znano?

Avtor: Marina Popović Frangež

Kolikokrat ste kot starši slišali: »Ti moraš ostati mirna/en, da se otrok umiri.«

Kako ta stavek vpliva na vas? Vam daje motivacijo?

Morda za vas predstavlja dodaten pritisk?

Kaj pa, če je lahko drugače?

Kaj pa, če vam rečem, da ni potrebno, da ostanete mirni, je pa zaželeno, da kljub svojim intenzivnim čustvom, ostanete zbrani?

Se pravi, da ste lahko zelo jezni, le da te jeze ne stresete na otroka. Ste žalostni, vendar vas ta žalost ne preplavi. Počutite se krivi, pa zaradi tega ne postanete popustljivi. Se zelo bojite, vendar strah ne postane edini dejavnik, na podlagi katerega sprejemate odločitve.

Življenje ni ravna črta, življenje je dinamično, z vzponi in padci, z veseljem in žalostjo, z radostjo in jezo. Smiselno je, da vse to občutimo, ne želimo pa si, da zaradi močnih čustev izgubimo razum.

Kako zgleda, ko nam “poči film”??

Starša, ki je izgubil živce, si stereotipno predstavljamo nekako takole: grdo gleda, hitro se premika, govori glasno ali kriči, morda zmerja in grozi. 

Z vidika živčnega sistema gre za to, da se je močno aktiviral simpatični del našega živčnega sistema in nas je pripravil za boj. To je v bistvu zelo dober mehanizem, vendar se včasih vklopi tudi, ko njegva aktivacija ni tako zelo smiselna. Na primer – ko hočemo otroku pomgati zaspati, res ni najbolj konstruktivno, da postanemo strašni, se nam pa to lahko hitro zgodi.

Starši na otrokove stiske, izzive, jok, žalost, jezo – na vse reakcije – odreagiramo z našimi odzivi.

ODZIV 1: Prehittro vzkipite?

Če ste nagnjeni k temu odzivu, morda pri sebi opažate, da lahko zelo hitro pridete iz mirnega stanja v zelo razburjeno stanje. To se zgodi predvsem, ko vas otrok ne upošteva in se zaradi tega počutite nemočne. Takrat hočete svoje doseči takoj zdaj, če ne zlepa, pa zgrda z uporabo prevelike sile.

ODZIV 2:  Pobegnete od problema?

Drugi odziv, ki ga ravno tako poganja aktivacija simpatičnega živčnega sistema, je odziv beg. Ko ima človek občtek, da se ne zmore boriti in je situacija ogrožujoča, bo skušal pobegniti.

To v vsakodnevnih situacija redko izgleda kot dejanski beg – npr.: starš odkoraka stran od svojega otroka v stiski, bolj se to kaže kot občutek tesnobe in neprestano hitenje. Starš mora ves čas nekaj početi, pospravljati, morda delati več stvari hkrati, posebej še takrat, ko bi se moral posvetiti otroku, mu postaviti mejo in mu biti v oporo.

ODZIV 3: Raje ugodite, kot da je luknja v strehi?

Nekateri starši, pa se konfliktom z otrokom in otrokovim čustvom izogibajo na drugačen način in sicer tako, da postanejo pretirano ugajajoči in permisivni. Na različne načine se otroku trudijo ustreči, da bi le bil otrok srečen, vesel in nikakor ne žalosten ali jezen. Ko otrok doživlja neprijetna čustva, to starša vrže iz tira in raje naredi vse, da bo otrok čim prej to nehal doživljati.

ODZIV 4: Kaj bodo pa drugi rekli?

Pretirano ugajanje in popustljivost se lahko kažeta tudi z odnosi z drugimi – kaj bodo pa drugi rekli? V tem primeru starš skuša na vse načine zadovoljiti pričakovanja drugih glede tega, kako naj bi se otrok vedel. Tako postane do svojega otroka zelo zahteven – ne jokat, ker to druge moti, posodi igračko, ker jo tisti otrok hoče, daj ljubčka sosedi, ker je tako prijazna, …

ODZIV 5: Kapitulirate?

Še četrti odziv pa je, da se nekomu trenutne obveznosti zdijo povsem preveč in se preda. Morda na glas pove: »Ne vem, kaj naj s tabo. Ne vem več, kaj naj naredim. Ne morem več.« Starš se sesede in odgovornost preda otroku. To se lahko kaže tudi na bolj zamaskiran način – na primer tako, da je starš odplava v svoje misli in čustveno ni pristoten, skrola po telefonu.

Morda si se prepoznal/a znotraj teh odzivov. Kaj pa sedaj? Zavedanje je prvi korak, da se lahko lotiš spremembe, če si jo želiš. Najprej z iskanjem vzroka: zakaj odreagiraš tako kot reagiraš in nato z učenjem kako lahko odreagiraš drugače in kako lahko otroku pomagaš, da tudi on regulira svoja čustva in svoje odzive. Znanje in delavnice o tem najdeš v naših spletnih predavanjih, ki jih vodi strokovnjakinja na področju vzgoje otrok in razvoja staršev Nina Seražin Lakota. Srčno dobrodošla.

Hvala ti, da z znanjem spreminjaš svet naših otrok.
Za več strokovnih vsebin pobrskaj med našimi predavanji.

Razumevanje čustev in postavljanje mej

Nauči se najprej razumeti in nato regulirati otrokova čustva. V prvem delu predavanja boš spoznala kako delujejo otroški možgani, zato da boš razumela, kaj se med čustvenim izbruhom v otroku dogaja in kaj takrat potrebuje.

VEVA AKADEMIJA 1

Si nosečka in se želiš pripraviti na porod? Iskrene čestitke! Priprava na porod je lahko izjemnega pomena, tako za otrokovo rojstvo kot za tvoje telo. Spomni pa se tudi na pripravo na dojenje, otrokov razvoj, babyhandling in spanje dojenčka. Več kot imaš znanja, lažje bo poporodno obdobje,

VSA NAŠA PREDAVANJA V VEVA AKADEMIJI

Paket vseh naših predavanj - da bo starševstvo lažje, vajin otrok pa bo imel trdne temelje za vso življenje.
X

Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:

zdaj_veva2024
Search
PRIJAVI SE
na naše novičke:

Preberi še:

Izjokavanje dojenčka

Izjokavanje dojenčka

Izjokavanje je metoda, ki jo nekateri starši uporabljajo za vzgojo otrok, predvsem v kontekstu uspavanja ali obvladovanja otroka. Temelji na tem, da pustimo otroka jokati določen čas, brez da bi se odzvali na njegovo stisko.

Avtor: uredništvo Veva

Kaj je izjokavanje in kakšne posledice ima?

Izjokavanje je metoda, ki jo nekateri starši uporabljajo za vzgojo otrok, predvsem v kontekstu uspavanja ali obvladovanja otroka. Temelji na tem, da pustimo otroka jokati določen čas, brez da bi se odzvali na njegovo stisko. To naj bi otroka naučilo samostojnega pomirjanja in odvajanja od prekomerne odvisnosti od staršev. Vendar pa se v zadnjem času vse bolj govori o škodljivih učinkih takšnega pristopa, saj lahko pomanjkanje ustrezne čustvene podpore povzroči negativne posledice za otrokovo psiho.

Nina Seražin Lakota v svojem odgovoru na vprašanje o izjokavanju poudarja, da čista fizična prisotnost starša ni dovolj. Izpostavlja, da je za otroka pomembna tudi čustvena prisotnost, saj zgolj fizična bližina brez pravega odziva ne zmanjša otrokove stiske. »Pri uglašenosti na otroka in temu, da ga ne pustimo samega, ni dovolj le fizična prisotnost, potrebna je tudi čustvena,« piše.

Zakaj izjokavanje ni enako kot podpora?

Nina Seražin Lakota opozarja, da lahko celo v naročju pride do izjokavanja, če se starš ne odzove čustveno. Predstavi primer, kako se ljudje občutimo v stiski: »Predstavljajte si, da ste v stiski in nekomu hočete to stisko opisati. Ta nekdo gre stran ali pa ostane zraven, vas boža po hrbtu in obenem gleda v svoj telefon. Se počutite podprti?«

Ključna poanta je, da čustvena podpora pomeni resnično poslušanje in sočutje. Če se odzovemo na otrokove potrebe s toplino in razumevanjem, otroku pomagamo razviti občutek varnosti in zaupanja.

Posledice izjokavanja

Izjokavanje lahko pusti dolgotrajne posledice na otrokovem čustvenem razvoju. 

Otrok, ki se dere in daje vse od sebe, s tem pa ničesar ne doseže, se počuti zelo nemočno. V njem se razvija prepričanje, da tudi ko da vse od sebe, ne more ničesar spremeniti.  Nina Seražin Lakota o tem piše tudi TUKAJ.

Otroci, ki v zgodnjem obdobju ne prejmejo ustrezne podpore, lahko razvijejo občutek, da njihove potrebe niso pomembne, kar lahko vpliva na njihovo samopodobo, samozavest in odnose v odrasli dobi.

Seražin Lakota zaključi: »To je to, kar potrebuje vsako človeško bitje.« Njene besede poudarjajo, da otroci ne potrebujejo le prisotnosti, temveč tudi pravo, čustveno odzivnost.

Kaj lahko storijo starši?

Namesto izjokavanja strokovnjaki priporočajo metode, ki temeljijo na uglašenosti na otrokove potrebe, sočutju, kot so nošenje, skupno uspavanje ali preprosto umirjanje otroka z dotikom in besedami. Ključno je, da starši prepoznajo otrokovo stisko in se nanjo odzovejo s potrpežljivostjo ter razumevanjem.

Vsak otrok je edinstven in zahteva prilagoditev, vendar je univerzalno dejstvo, da otroci potrebujejo ljubezen, varnost in občutek slišanosti. Prav to pa je osnova za njihov zdrav čustveni in socialni razvoj.

Če res želiš razumeti otroka čustva, znati postaviti meje in razumeti zakaj ti včasih "poči film"?

Srčno dobrodošla na predavanja šole za starše Veva. Verjamem, da bomo 100% zadovoljili tvojo željo po znanju in razumevanju vajinega dojenčka. Prijaviš se tukaj.

Hvala ti, da z znanjem spreminjaš svet naših otrok.
Za več strokovnih vsebin pobrskaj med našimi predavanji.

Razumevanje čustev in postavljanje mej

Nauči se najprej razumeti in nato regulirati otrokova čustva. V prvem delu predavanja boš spoznala kako delujejo otroški možgani, zato da boš razumela, kaj se med čustvenim izbruhom v otroku dogaja in kaj takrat potrebuje.

VEVA AKADEMIJA 1

Si nosečka in se želiš pripraviti na porod? Iskrene čestitke! Priprava na porod je lahko izjemnega pomena, tako za otrokovo rojstvo kot za tvoje telo. Spomni pa se tudi na pripravo na dojenje, otrokov razvoj, babyhandling in spanje dojenčka. Več kot imaš znanja, lažje bo poporodno obdobje,

VSA NAŠA PREDAVANJA V VEVA AKADEMIJI

Paket vseh naših predavanj - da bo starševstvo lažje, vajin otrok pa bo imel trdne temelje za vso življenje.
X

Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:

zdaj_veva2024
Search
PRIJAVI SE
na naše novičke:

Preberi še:

Pravilo GPP: kako ohraniti presredek med porodom?

Pravilo GPP: kako ohraniti presredek med porodom?

Za ohranitev presredka oziroma da bi zmanjšali indice za presojo o tem, ali je epiziotomija potrebna ali ne, lahko poskrbimo že pred porodom, levji delež pa predstavlja tudi porod sam.

Avtor: Urška Repnik / soustanoviteljica Veva

Kaj ti lahko pomaga, da ne pride do pretrganine ali prereza presredka?

Epiziotomija (oziroma prerez presredka) velikokrat res ni potrebna. Sploh če upoštevamo pravilo GPP. Kaj to pravilo je?

Gibanje med porodom. Položaj pri iztisu. Pritiskanje samo takrat, ko tvoje telo to čuti. pritiskanje. Med porodom naj ženska posluša svoje telo in se giba, kolikor ji ustreza. Če ji paše krožiti z medenico, naj kroži, če ji prija delat počepe, jih naj dela. Počepi še posebno dobro vplivajo na spuščanje otroka, kajti v takem položaju smo najbolj odprte. Gibanje velikokrat pripomore k lažjemu predihovanju popadkov. Zaradi tega so ti manj boleči, telo pa nas samo vodi v ugodne položaje. Ko se otrok spušča, hkrati pritiska na vaginalno odprtino in jo enakomerno širi.

Iztis na hrbtu: da ali ne?

V večini primerom, absoluten ne. So pa seveda situacije, kjer tudi ženski, to ustreza.  V šoli za starše pogosto kažejo fotografije iztisa na hrbtu in trdijo, da tako najlažje varujejo presredek – toda resnica je, da sicer presredka sploh ni treba varovati – razen če smo na hrbtu! Potrebo po varovanju ustvarimo prav z ležanjem v takem nefiziološkem položaju. V vseh ostalih položajih, ki so za rojevanje bistveno bolj primerni, otrok namreč ne pritiska neposredno na presredek, ampak se spušča enakomerno in tako tudi širi poti.

S tem, ko ležimo na hrbtu, same sebi zapremo pot – trebuh pritiska na trtico, otrok pa mora ob že tako naporni poti na svet premagovati še gravitacijo.

Naravna pot otroka je namreč črka J: najprej se spušča, nato se porodi glavica – ko se porajajo ramena, se obrne tudi otrok, potem pa spremeni pot nazaj gor na mamin trebuh. In tako kot velike potrebe ne opravljamo leže ter tako kot tudi mama slonica ne leže na hrbet, da porodi slončka, tudi ženska naj ne leži na hrbtu, ko poraja otroka.

Če za porod izberete porodnišnico, kjer iztis drugje kot na postelji ni običajen, se za iztis uležite na bok, takrat je pritisk na presredek bistveno manjši. 

Pritiskanje v ritmu popadkov

Pri zadnji pomembni zadevi je najprej potrebno razbiti močan mit – in sicer, da je porod potrebno voditi. Pravzaprav je tisti, ki vodi porod, otrok sam. In ženska mu sledi. Njeno telo mu sledi. Ko poslušate svoje telo, boo porod lažji, lepši in enostavnejši.

In pritiskamo samo takrat, ko to čutimo. Pritiskanje na ukaz lahko dejansko povzroči poškodbe presredka, ker preforsiramo telo in potiskamo takrat, ko presredek še ni dovolj “raztegnjen” za rojstvo. Babice ne rabijo voditi poroda, če je ženska dovolj v stiku sama s sabo, s svojim telesom in gre rojevat z zaupanjem v porod. Potem se bo (če bo seveda izbrala tako okolje, ki jo bo pri njenih željah podpiralo) gibala med porodom, izbrala fiziološki položaj za iztis in bo potiskala, ko bo imela popadek (in ne ko bo babica kot v filmu govorila – pritisnite, ja, še, še, kot da greste kakat, še pritisnite!). Zapomnite si: veliko kar ste videle v svetu medijev o porodu, ni resnično.

In priprava na porod? Res pomaga?

Zelo pomaga. Zakaj? Ko ženska zadovolji svoj um, se poteši njen strah in njeno telo več ni v krču. Šele takrat, se lahko lepo odpira. Ker živimo v obdobju, ko so nam informacije pomembne, je še toliko bolj bistveno, da izberete dobre informacije in se pripravite na najčudovitejši trenutek v vašem življenju. Res je lahko čudovit. Porod ne rabi boleti in ženska med porodom ne rabi trpeti.

Hvala ti, da z znanjem spreminjaš svet naših otrok.
Za več strokovnih vsebin pobrskaj med našimi predavanji.

Razumevanje čustev in postavljanje mej

Nauči se najprej razumeti in nato regulirati otrokova čustva. V prvem delu predavanja boš spoznala kako delujejo otroški možgani, zato da boš razumela, kaj se med čustvenim izbruhom v otroku dogaja in kaj takrat potrebuje.

VEVA AKADEMIJA 1

Si nosečka in se želiš pripraviti na porod? Iskrene čestitke! Priprava na porod je lahko izjemnega pomena, tako za otrokovo rojstvo kot za tvoje telo. Spomni pa se tudi na pripravo na dojenje, otrokov razvoj, babyhandling in spanje dojenčka. Več kot imaš znanja, lažje bo poporodno obdobje,

VSA NAŠA PREDAVANJA V VEVA AKADEMIJI

Paket vseh naših predavanj - da bo starševstvo lažje, vajin otrok pa bo imel trdne temelje za vso življenje.
X

Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:

zdaj_veva2024
Search
PRIJAVI SE
na naše novičke:

Preberi še: