Zakaj “izgubim živce”?
/0 Comments/in Družina in vzgoja, Vsebine /by mf
Zakaj “izgubim živce”?
Eksplodirala sem na otroka. Izgubila sem živce. Počil mi je film.
Ti je tole kaj znano?
Avtor: Marina Popović Frangež
Kolikokrat ste kot starši slišali: »Ti moraš ostati mirna/en, da se otrok umiri.«
Kako ta stavek vpliva na vas? Vam daje motivacijo?
Morda za vas predstavlja dodaten pritisk?
Kaj pa, če je lahko drugače?
Kaj pa, če vam rečem, da ni potrebno, da ostanete mirni, je pa zaželeno, da kljub svojim intenzivnim čustvom, ostanete zbrani?
Se pravi, da ste lahko zelo jezni, le da te jeze ne stresete na otroka. Ste žalostni, vendar vas ta žalost ne preplavi. Počutite se krivi, pa zaradi tega ne postanete popustljivi. Se zelo bojite, vendar strah ne postane edini dejavnik, na podlagi katerega sprejemate odločitve.
Življenje ni ravna črta, življenje je dinamično, z vzponi in padci, z veseljem in žalostjo, z radostjo in jezo. Smiselno je, da vse to občutimo, ne želimo pa si, da zaradi močnih čustev izgubimo razum.
Kako zgleda, ko nam “poči film”??
Starša, ki je izgubil živce, si stereotipno predstavljamo nekako takole: grdo gleda, hitro se premika, govori glasno ali kriči, morda zmerja in grozi.
Z vidika živčnega sistema gre za to, da se je močno aktiviral simpatični del našega živčnega sistema in nas je pripravil za boj. To je v bistvu zelo dober mehanizem, vendar se včasih vklopi tudi, ko njegva aktivacija ni tako zelo smiselna. Na primer – ko hočemo otroku pomgati zaspati, res ni najbolj konstruktivno, da postanemo strašni, se nam pa to lahko hitro zgodi.
Starši na otrokove stiske, izzive, jok, žalost, jezo – na vse reakcije – odreagiramo z našimi odzivi.
ODZIV 1: Prehittro vzkipite?
Če ste nagnjeni k temu odzivu, morda pri sebi opažate, da lahko zelo hitro pridete iz mirnega stanja v zelo razburjeno stanje. To se zgodi predvsem, ko vas otrok ne upošteva in se zaradi tega počutite nemočne. Takrat hočete svoje doseči takoj zdaj, če ne zlepa, pa zgrda z uporabo prevelike sile.
ODZIV 2: Pobegnete od problema?
Drugi odziv, ki ga ravno tako poganja aktivacija simpatičnega živčnega sistema, je odziv beg. Ko ima človek občtek, da se ne zmore boriti in je situacija ogrožujoča, bo skušal pobegniti.
To v vsakodnevnih situacija redko izgleda kot dejanski beg – npr.: starš odkoraka stran od svojega otroka v stiski, bolj se to kaže kot občutek tesnobe in neprestano hitenje. Starš mora ves čas nekaj početi, pospravljati, morda delati več stvari hkrati, posebej še takrat, ko bi se moral posvetiti otroku, mu postaviti mejo in mu biti v oporo.
ODZIV 3: Raje ugodite, kot da je luknja v strehi?
Nekateri starši, pa se konfliktom z otrokom in otrokovim čustvom izogibajo na drugačen način in sicer tako, da postanejo pretirano ugajajoči in permisivni. Na različne načine se otroku trudijo ustreči, da bi le bil otrok srečen, vesel in nikakor ne žalosten ali jezen. Ko otrok doživlja neprijetna čustva, to starša vrže iz tira in raje naredi vse, da bo otrok čim prej to nehal doživljati.

ODZIV 4: Kaj bodo pa drugi rekli?
Pretirano ugajanje in popustljivost se lahko kažeta tudi z odnosi z drugimi – kaj bodo pa drugi rekli? V tem primeru starš skuša na vse načine zadovoljiti pričakovanja drugih glede tega, kako naj bi se otrok vedel. Tako postane do svojega otroka zelo zahteven – ne jokat, ker to druge moti, posodi igračko, ker jo tisti otrok hoče, daj ljubčka sosedi, ker je tako prijazna, …
ODZIV 5: Kapitulirate?
Še četrti odziv pa je, da se nekomu trenutne obveznosti zdijo povsem preveč in se preda. Morda na glas pove: »Ne vem, kaj naj s tabo. Ne vem več, kaj naj naredim. Ne morem več.« Starš se sesede in odgovornost preda otroku. To se lahko kaže tudi na bolj zamaskiran način – na primer tako, da je starš odplava v svoje misli in čustveno ni pristoten, skrola po telefonu.
Morda si se prepoznal/a znotraj teh odzivov. Kaj pa sedaj? Zavedanje je prvi korak, da se lahko lotiš spremembe, če si jo želiš. Najprej z iskanjem vzroka: zakaj odreagiraš tako kot reagiraš in nato z učenjem kako lahko odreagiraš drugače in kako lahko otroku pomagaš, da tudi on regulira svoja čustva in svoje odzive. Znanje in delavnice o tem najdeš v naših spletnih predavanjih, ki jih vodi strokovnjakinja na področju vzgoje otrok in razvoja staršev Nina Seražin Lakota. Srčno dobrodošla.
Hvala ti, da z znanjem spreminjaš svet naših otrok.
Za več strokovnih vsebin pobrskaj med našimi predavanji.
Razumevanje čustev in postavljanje mej
VEVA AKADEMIJA 1
VSA NAŠA PREDAVANJA V VEVA AKADEMIJI
Preberi še:

Adoula Tjaša Pavček
Adoula te nauči, kako se še pred rojstvom povežeš z otrokovo dušico. Povezavo lahko začutiš celo pred spočetjem!