“Poglej, ptička leti. Lej, lej, tam gori, letalo. Ojoj, poglej, koliko ljudi te gleda. Ti si pa res že velik fant/punca, ni treba jokati za tako malenkost. A daj no, res ni tako hudo, poglej, tudi jaz imam veliko prakso, pa nisem tako jokal/a.”

Marina Popović Frangež

Kolikokrat smo takšne stavke slišali mi kot otroci?

In kolikokrat se nam je zgodilo, da smo “po spominu” tole izrekli sami? Temelji otrokove samopodobe se gradijo do petega leta. Dograjujemo in izgrajujemo ter utrjujemo jo lahko kadarkoli. Tudi mi, starši, za nas same. Kar naredimo na začetku, je najpomembneje.  Starši smo strokovnjaki za svoje otroke. Za prepoznavanje razpoloženja, lakote, utrujenosti, zaspanosti. Pa vendarle velikokrat pademo na enem najpomembnejših preizkusov. Otroški jok namreč v nas sproži val občutkov, ki povzroči koktajl mešanico hormonov in hitro se ujamemo v začarani krog. Na eni strani je spomin našega telesa in naših celic na reakcije naših staršev (naše telo ima namreč spomin, ki sega daleč onkraj našega zavedanja) , na drugi strani pa nemogoč občutek nemoči in nezmožnost “razrešiti” situacijo (saj smo velikokrat postavljeni pred preizkušnje za katere menimo da jim nismo kos). 

Kakšne so naše reakcije?

Pogosto takšne, ki niso v prid otrokovemu razvoju. Nekateri starši se trudijo s preusmeritvijo pozornosti, nekaterim se zgodi, da nehote primerjajo otroka s tistimi, ki ne jočejo in jih na ta način ponižajo. Vsaka druga rešitev, ki ni povezovanje z otrokom in potrditev njegove bolečine, je v škodo otrokove samopodobe in odnosa s starši.

Vzamimo za primer sprehod z otrokom sredi mrzle zime. Oče brez šala in kape, sin pa s kapo in šalom in rokavicami. Otrok izrazi, da ga zebe in želi nazaj, da mu je mraz, da ne želi več biti zunaj. Oče lahko odreagira s primerjanjem: “Ti imaš kapo, kako te lahko zebe, poglej, jaz je nimam. Niti šala nimam, pa me nič ne zebe.” S tem doseže le, da bo sin, ki očeta jemlje za vzor, imel slabo samopodobo o sebi, saj je “slabši” od očeta. Oče pa lahko odreagira tudi tako: “Zebe te. Slišim. Razumem. Kje te zebe? Te pogrejem? Podrgneva rokice skupaj? Te za trenutek skrijem v svoj objem in greva naprej?” Kdo ve, morda je pa otrok samo potreboval kanček pozornosti in topline. V vsakem primeru – njegova čustva niso prezrta, so priznana, so sprejeta.

Prva reakcija starša na padec otroka in njegove solze naj bo sprejemanje situacije, ki se je pripetila. Otrok joče. Boli ga. Sprejmimo, da ga boli, in se povežimo z njegovimi čustvi. Če bomo pozornost preusmerjali stran od njega, ga bomo hitro naučili, da njegova čustva ne štejejo in da niso vredna pozornosti. “Padel si. Boli te. Razumem. Kako močno? Pokaži. Kje te boli?” Vse to je dober odziv in kaže na to, da starš spoštuje otrokova čustva.

Niti ni pomembno, če se nam zdi, da je otrokov jok nepotreben ali kar za “brezveze”. Tudi če joče, ker mu je kuža raztrgal plišasto igračo. Vse to so čustva. In oseba čuti spoštovanje druge osebe takrat, ko so njena čustva spoštovana in slišana. Velja za majhne in velike otroke

Kaj naši otroci potrebujejo?

Težko je priznati, da naš otrok ne potrebuje zmeraj naših rešitev. Starši nismo tukaj zato, da ponujamo rešitve, da razrešujemo težave. V večini primerov smo tukaj zato, da podpremo, spremljamo, razumemo, sočustvujemo in gledamo v isto smer kot naš otrok. Zato v situacijah, kadar se otrok poškoduje, kadar pade, kadar je doživel morda zmerjanje, nesprejemanje s strani vrstnikov, kadar se mu je zgodila krivica ali pa kadar se počuti žalostnega to situacijo sprejmemo. In velikokrat je dovolj, da smo samo tam.

Želite izvedeti več o otroškem joku?

Priznana logopedinja Nives Skamlič na spletni šoli za starše Veva s predavanjem Otroški jok. Priporočam!