5 najpogostejših zmot o spanju dojenčkov in otrok
Po čestitkah ob rojstvu kaj kmalu sledi vprašanje “a dojenček dobro spi? Je priden?” To vprašanje je kot strel v koleno. Nekomu, ki je pravkar postal starš (ali pa je to že nekaj mesecev) ne morete postaviti bolj napačnega vprašanja. No, morda spada še tisto zelo intimno in osebno “In, a dojiš?” v podobno kategorijo. Ne, novorojenčki in dojenčki ne spijo! Naša družba otrokovo spanje dojema povsem napak. In potem v stiske in skrbi spravljamo novopečene starše, ki mislijo, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, ker pač ne prespi noči. Vklapljajo sesalec, kupijo pripomočke, ki bodo otroka nežno tresli in dodajajo mlečno formulo za boljše nočno spanje.
Dojenčki ne spijo kot odrasli
In tudi ni mišljeno, da bi. Novorojenčkovo dihanje še ni zrelo in s pogostejšim prebujanjem se pravzaprav varuje, da med enim in drugim vdihom ne bi minilo preveč časa. Torej je zanj v bistvu zdravo, da ne spi v kosu 10 ali 12 ur! Dejstvo je, da že za odraslega “cela noč” pomeni različno dolge dobe. Nekomu je dovolj 5 ur, drugi mora odspati svojih 8 ur. Dojenčki niti ne spijo trdno, ampak bolj dremljejo (več o tem tudi v knjigi Želim dojiti). Zato dojenček čuti, ko ga odložite, in prične jokati, čeprav se je pravkar podojil. Ne počuti se varnega in išče bližino, zato vas kliče. Vi pa se najbrž obupano sprašujete, zakaj noče spati v posteljici, ki ste jo kupili posebej zanj. Otrokovo najljubše zatočišče je vaše naročje, kjer vas vonja in sliši vaš srčni utrip (in dokazano prepozna prav vašega in ga zmore ločiti od ostalih, ker ga je poslušal 9 mesecev). Sčasoma seveda otroka lahko navadite na spanje drugje, a dobro je vedeti, da prve štiri mesece otroku ne morete vzpostaviti napačnih (“slabih”) spalnih asociacij. Nekje po četrtem mesecu (ko pride tudi do spalne regresije) pa lahko asociacije počasi in nežno zamenjujete, če si tega res želite in menite, da je to zares potrebno že takrat. In nikar se ne sekirajte na zalogo, otrok, ki pri štirih mesecih zaspi samo (z dojenjem) v naročju, bo pri 11 mesecih pri vzgojiteljici povsem normalno zaspal na postelji samo z božanjem.
Sprostite se. Nič niste naredili narobe.
In ne, otroka ne boste razvadili in doživljenjsko privezali nase, če mu nudite bližino. V prvih tednih in mesecih jo nujno potrebuje za optimalen razvoj možganov in občutek varnosti. Pomirjen dojenček, ki je v stiku s starši, se bo bolje razvijal in boljše dojil. Največ, kar lahko zase in za svojega otroka storite na začetku, je pomiritev in zavedanje, da se morate v začetku vi prilagajati njemu in ne on vam.
Otroke sicer lahko »učimo spati« in jim po navodilih priročnikov privzgajamo »red in urnik«, da ne bi postali razvajeni, toda telesni stik, ki si ga večina dojenčkov in malčkov zelo želi in ga tudi zares potrebuje, je biološka potreba, ne razvajenost. Otrok mora za samostojno spanje postati razvojno zrel, enako kot za hojo, govor, samostojno hranjenje in druge razvojne mejnike […] Ponoči se starševstvo ne neha. Vir: Mojca Vozel
Priden dojenček
Pa saj ni ta novinar konec koncev nič kaj veliko “kriv”, ti stavki so del naše kulture in so pogosto uporabljani kot “small talk”, neka mašila, s katerimi prebijemo led na začetku pogovora. A vendarle je smiselno premisliti, kaj te besede sporočajo o naših družbenih prepričanjih glede otrok. Priden je beseda, ob kateri marsikoga kar zmrazi, Slovenci smo eni redkih, ki jo imamo (le poskusite jo prevesti v druge jezike, boste videli, da natančnega ekvivalenta zanjo ni. Priden otrok v angleščini bi bil good baby, a good je lahko tudi kaj drugega kot priden, recimo dober. A dober gotovo ni pridevnik, ki opisuje stanje “pridnosti”) in v resnici odraža našo težnjo po tem, da so naši otroci tihi, nevidni in ubogljivi. To ni samostojen otrok, ki izraža svojo voljo, pač pa tak, ki se prilagodi, stopi v ozadje in ne povzroča “težav”. Priden otrok je tisti, ki poje vse, kar ima na krožniku. Tisti, ki na igrišču deli igračo z vsemi. Priden je tisti, ki prespi noč in staršem ne povzroča nočnega vstajanja.
Spanje nima nič s pridnostjo
In vaš dojenček, ki ne prespi noči, ni nič manj priden od kakega drugega. Je samo otrok s svojim ritmom in spalnimi cikli. In v določenih intervalih se bo zbujal več kot v drugih, ko bodo izraščali zobki, bo jedel manj druge hrane in se več dojil. Ko bo šel v vrtec, bo morda več pil po steklenički. Težava ni v otrocih, ampak v nas, ki pričakujemo od otrok preveč. V tistih predelih sveta, ki jih še ni dosegla zahodna miselnost, sploh ne poznajo izraza za “sleep training”, torej za treninge uspavanja, med katerimi so mnoge zelo škodljive (recimo izjokavanje, ki pušča tudi čustvene posledice) in niti ne razumejo, kaj jih sprašujemo, ko povprašamo, ali otrok spi dobro. Otrok pač spi, kot spi, in se prebuja, ko se. Mama pa je zraven njega, počiva (6 tednov leži smrt pod posteljo, so včasih rekli, in s tem ženski sporočali, naj ne opravlja nobenih fizičnih del, ampak spočije svoje telo, ki je pravkar rodilo novo življenje) in ga pomiri, ko je potrebno. Skratka, predvsem spustimo pričakovanja, kako bi naj bilo, ker pričakovanja zahodne družbe morda niso realna in nas lahko spravijo v precejšnje stiske in stres.
5 zmot glede spanja:
1. “Učenje spanja” je uspešneje, če se ga držimo že od samega rojstva.
Ne drži. Za obdobje do četrtega meseca velja, da nimamo velikega vpliva na otrokovo spanje, zato tudi ne moremo narediti večjih “napak”. Tudi sicer je dobro, da na spanje ne gledamo kot na projekt in se distanciramo od pojma “učenje spanja”. V naši družbi veljajo starši, katerih otrok “dobro” spi, za uspešne, kar ustvarja zelo velik pritisk – v družbi, že tako polni primerjanja in tekmovanja glede vzgoje, zdravja in razvoja otrok. Pustimo torej družbena pričakovanja in se bolj osredotočimo na to, da po prihodu novorojenčka dobro poskrbimo predvsem in tudi zase. Z dovolj dnevnega spanca, ko spi otrok, bomo lažje prenesli tudi nočna zbujanja. S skupnim spanjem (vsaj v istem prostoru) je napora ponoči manj. Tudi če se spreminjanja spalnih asociacij lotimo po pol leta ali enem letu, nismo nič zamudili in otroka se da tudi pri dveh letih navaditi na drugačne spalne vzorce. Dokler vam ustreza, spite skupaj z otrokom in mu nudite bližino. Noben drug sesalec se po porodu ne loči od svojega mladička.
2. Ukinitev nočnega dojenja prinese več spanja.
Lahko, ni pa nujno. A pozor: dojenje ni vedno pravi odgovor. Dojenčki se prebujajo, ker je to naravno in ker s tem v prvih mesecih tudi ohranjajo svoje življenje in z nočnim dojenjem jim ne škodimo. Še več, za vzpostavitev polnega in uspešnega dojenja je na začetku nočno dojenje ključno (dvigne nivo prolaktina in poskrbi za več mleka čez dan).
To pa tudi ne pomeni, da je potrebno vsako otrokovo nočno zbujanje reševati z dojenjem. Sploh ko govorimo o večjih otrocih, jim je potrebno dati prostor tudi za jok in frustracijo. Nagonsko si želimo pomiriti otroka, kar je normalno, a še kakšno generacijo nazaj otroci sploh niso imeli možnosti izražati jeze, žalosti ali frustracij. Ob joku so hitro dobili dudo ali kaj za prigrizniti, zelo pogoste pa so bile tudi preusmeritve pozornosti (glej, zajček!). To dediščino lahko pustimo za seboj in zdravo bi bilo, da bi otroku pustili tudi jokati – velja tako podnevi kot tudi ponoči. To ne pomeni, da otroka pustimo samega in ga izjokavamo! Nasprotno. Tam smo za njega, mu “držimo prostor” in dovolimo, da izrazi svoja čustva (kar je na začetku morda sila težko).
Dojenčki/malčki se lahko prebujajo, ker predelujejo dan, ker jim je hladno ali ker imajo polno pleničko. Predstavljajte si, da vas ponoči zebe – in namesto da se pokrijete, dobite od partnerja nekaj za pod zob. Proti jutru se otroci lahko prebujajo, ker začne delovati črevesje in če so bile večerje težke in neprimerne (procesirana hrana, žitne ali mlečno-žitne kašice, sladki prigrizki), je telo obremenjeno in otrok se prebuja. Resda ga bo dojenje pomirilo, a primernejša večerja bo boljša rešitev. Tudi REM faze spanje so proti jutru pogostejše, tudi cirkadialni ritem je pri otrocih “nastavljen” na zgodnje zbujanje. Skratka: zgolj ukinitev nočnega dojenja najbrž ne bo prinesla boljšega spanca, na zadevo je vedno potrebno pogledati celostno.
3. Ob močnih večerjah bo otrok spal bolje
Ne drži (nujno). Nekateri otroci po močnejših večerjah resda spijo bolje, a takih je malo. Veliko otrokom pretežka večerja obleži v želodčku in zaradi tega spijo še težje. Ste kdaj zvečer pojedli veliko porcijo hamburgerja s krompirčkom? Najbrž ste spali slabše kot takrat, ko ste si privoščili kakšno lahko juho, kajne? Prav tako se hrana, ki je obležala v želodčku, začne prebavljati proti jutru – med 5.00 in 7.00 se namreč aktivira debelo črevo. Kar pomeni, da vam lahko težka večerja oteži prvi del noči in še jutro. Procesirane kašice, ki jih na veliko svetujejo tudi knjige o uvajanju hrane, so s kaloričnega vidika nične. So predelane in sladke in otroku ne nudijo nobenih hranil. Boljša izbira za mirno spanje so nežne juhe z manj OH in več maščobami ter hrana, ki vzpodbuja nastanek melatonina (hormona, ki uravnava cirkadiane ritme). In ponovimo še enkrat: normalno je, da se dojenčki prebujajo! Idejo, da bi že šestmesečnik moral prespati noč, je razširila prehrambena industrija, ki v isti sapi prodaja kašice za boljše spanje. Najprej vam vzbudijo slabo vest, ker se vaš otrok prebuja in v resnici namišljeno ustvarijo nek problem, takoj za tem pa prodajajo rešitev. Pogosto v obliki adaptiranega mleka in procesiranih žit.
4. Če se otrok prebudi, ko se ga odloži, je mamino mleko premalo kalorično oz. močno.
Ne drži. Vsa skrivnost je v povezovanju otrokovih spalnih ciklov. Otroci namreč ne zaspijo takoj globoko – za zdrs v globoko fazo spanja potrebujejo okoli 20 minut. Če ga odložite prej, se bo zbudil in ker ne bo na varnem, v vašem naročju, kjer bi slišal vaš srčni utrip in vas vonjal ter čutil, se bo prestrašil. Normalni odziv na to je – jok. Spanje po adaptiranem mleku je drugačno zaradi drugačne sestave prilagojenega mleka, ki se prebavlja enkrat dlje kot mamino. Otroka pred 4. mesecem ne moremo “razvaditi”, kot je pojasnjeno že v prvem odgovoru. Tudi kasneje ga ne moremo ravno “slabo navaditi”, je pa res, da mu lahko postane normalno, da je med uspavanjem vedno na dojki ali v naročju. S to navado samo po sebi ni nič narobe in vsekakor je nekaj najlepšega in tudi naravnega, da otroku nudimo kar se da veliko dotika (ki je zdravilen in pozitivno vpliva na razvoj možganov in tudi vedenjskih vzorcev!), toda sčasoma, ko si bomo želeli spremembe, jih bo potrebno začeti delati prav tam: na spreminjanju spalnih asociacij – torej načina, kako otrok poveže spalne cikle med seboj. Res pomembno pa je, da se teh sprememb lotite, ko to zares globoko v sebi začutite vi in ne zaradi pritiskov okolice.
5. Mirna risanka pred spanjem kot dobra večerna praksa.
Ni nujno. Otrok potrebuje ustaljeno rutino, sosledje nekih dogodkov, ki se ponavljajo vsak dan – na tak način se umirijo in možgani se sčasoma naučijo “vklopiti” sistem umirjanja, ko gre otrok v posteljo. Risanke so lahko problematične, če se ob gledanju možgani preveč vzburijo – in majhni otroci te dražljaje dojemajo povsem drugače kot mi. Tudi če se v risanki pripeti nekaj nam povsem simpatičnega – recimo ko kuža pade z vozila, lahko otrok to dojame povsem drugače. Prestraši se, možgani se vzburijo in otrok namesto umirjanja doživi stres. Nezanemarljivo dejstvo pa tudi to, da TV ekrani oddajajo modro svetlobo, ki upočasnjuje izločanje melatonina. Namesto uspavanja otroka še bolj prebudijo.
Prav tako je pomembno, da odide otrok v posteljo dovolj zgodaj. Manj kot spijo, bolj so razdražljivi, težje se umirijo in uspavajo in spanec je slabši. Zato poskrbite, da bo imel vaš dojenček/malček glede na njegovo starost tudi dovolj spanca čez dan in da bodo ti dremeži ustrezno razporejeni. Prav tako ne zamudite pravega trenutka za začetek rutine in odhod v posteljo. Če ga zamudimo, se lahko uspavanje podaljša za pol ure ali celo več.
SPLETNI TEČAJ S SVETOVALKO ZA SPANJE!
Ne zamudite prijave in se končno naspite tako, kot si želite.
O predavateljici
Urška Repnik
Urška Repnik je svetovalka za dojenje in poporodna doula. Vodi individualne in skupinske priprave na dojenje ter delavnice uvajanja hrane. Mame obiskuje na domu in jim nudi pomoč pri dojenju in podporo po porodu. Je soustanoviteljica spletne šole za starše veva.si, vodja festivala Dojiva se in urednica priročnika Zaupam si. Verjame, da je lahko samo srečna in zadovoljna ženska mirna mama.
Podari znanje. Podari moč.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
že od
10,00 €
