Zakaj se otroci vedejo nemogoče, ko sta starša blizu?

uredništvo veva.si

Povsem logična razlaga

Včasih se zgodi, da se otroci ob učiteljih, vzgojiteljih ali pa babicah in dedkih obnašajo lepo, primerno, so ubogljivi in upoštevajo pravila. Potem pa v sobo vstopita mama ali oče in vedenje se naenkrat spremeni za 180 stopinj. Nemalokrat sta starša deležna očitajočih pogledov, češ – prej je bil/a čisto priden/a, ko te ni bilo, čisto lepo se je igral/a in taki komentarji najbrž vzbudijo sram, mogoče celo skrb, da ste v vzgoji storili kakšno večjo napako. Toda, dragi starši – problem ni v vas. Pravzaprav ni problem niti v otroku.

Še tako dobro vzgojeni otroci včasih “ponorijo”, ko je imajo blizu sebe tistega, s katerim so najbolj povezani – in običajno so to starši. Otroci pritiskajo na gumbe, imajo čustvene izbruhe in se vedejo nemogoče, če so starši v bližini, a povod za to je povsem preprost. Do takega obnašanja pride, ker se ob starših počutijo varno!  Za tem “nemogočim” obnašanjem se v resnici skriva zelo logična razlaga.

Šele ob prijateljih in družini smo zares avtentični

Morda bo lažje razumeti, če pomislimo nase: tudi mi smo bolj zbrani, če smo obkroženi s tujci, in tudi mi delujemo v takih okoljih bolj formalno, bolj “družbeno primerno” – ker nismo prepričani, kako bodo ljudje, s katerimi se ne poznamo dobro, reagirali ob nas. Ko pa smo s prijatelji in z družino, pa smo zares pristni in avtentični, kajti takrat se počutimo varni. Vemo, da nas imajo ti ljudje radi in vemo, da nas bodo sprejeli ne glede na naše obnašanje. No, in otroci se obnašajo povsem enako. Ob starših so varni in lahko sproščeno izrazijo vse, kar čutijo. Čutijo pa včasih tudi jezo, razočaranje, žalost, frustracijo.

Kako reagirati ob otrokovih izbruhih jeze, žalosti, frustracij?

Pomembno je, da sprejmemo tudi ta otrokova čustva, čeprav smo bili morda naučeni, da so slaba. Toda čustva se ne delijo na dobra in slaba in prav je, da ima otrok možnost izraziti vse, kar čuti. Naloga starša je torej, da otroku omogoči prostor, da izrazi svoja čustva, in da mu jih, ko je majhen in tega še ne zmore sam, pomaga tudi predelati. Seveda – majhni otroci nimajo dovolj razvitih možganov, da bi se z nami lahko pogovarjali “po odraslo” in morda ne znajo izraziti, kaj čutijo. Morda se malček pri babici ne sme igrati malce bolj “divje” z dinozavri in divjati z avti in bo zato čutil stisko. Izrazil jo bo v prisotnosti starša, čeprav na morda malce nenavaden način z veliko iskanja pozornosti. V varstvu je morda kaznovan s sedenjem na stolčku, če je jezen, morda mu obljubljajo nagrado, če ne bo jokal, morda ga kaznujejo ali mu zagrozijo, da ne bo risanke, če ne bo priden.

Malčki, ki ne smejo izraziti svojih občutkov, se lahko bodisi “izklopijo” ali pa se začnejo vesti še bolj nenavadno in “ekstremno”, ker želijo priti v stik s svojimi starši in to je eden najučinkovitejših načinov, kar jih poznajo. Konec koncev – negativna pozornost je boljša od nobene pozornosti.

Podrobno preberemo navodila za pralni stroj in vadimo pred izpitom za avto … A razumemo tudi, kaj se dogaja v otrokovi glavi?

Ena najpomembnejših starševih nalog je, da razumemo, kaj se jim dogaja in kako jim lahko pomagamo. Če nam je to jasno, potem od dveletnika ne bomo pričakovali, da ne joka sredi trgovine, in potem bomo vedeli, da štiriletnik že zmore toliko samoregulacije, da nima izpadov čisto vedno in povsod.

Ključ je torej v tem, da se starši naučimo, kako lahko pomagamo svojim otrokom, da čustvena stanja doživljajo manj viharno in da se naučijo izraziti svoj notranji svet in se pomiriti. Otroci se ne znajo regulirati in ne zmorejo regulirati svojih čustev – tu potrebujejo našo pomoč. In če znamo v prvih letih otrokovega življenja ustrezno reagirati, nuditi podporo, če jih naučimo, kako izraziti svoja čustva in se pomiriti, bomo vzgojili otroka, ki bo odrasel v ljubečega človeka v stiku s sabo. Ne pozabimo – otrok v svojem bistvu ni slab, četudi so odnosi z njim včasih malce bolj zahtevni.