Zaposlene mame imajo pravico do odmora za dojenje

Marina Popović Frangež

Kako si ugotovila, da imaš pravico do enournega odmora za dojenje med službenim časom?

Nikoli nisem zares verjela, kako lahko spremeniš svoje prioritete, ko postaneš mama. Sedaj večino mojih misli in dejanj zaseda moja mala sončica. Ko se mi je iztekala porodniška, sem zato tudi vedno bolj razmišljala, kako bo moja mala ”zizoholičarka” sprejela mojo celodnevno odsotnost. Spomnila sem se, da sem nekje v preteklosti že slišala o možnosti odmora za dojenje, vendar se takrat s tem nisem ukvarjala. Potem pa se je bliskovito bližal prvi dan najinega razhoda, pri srčku me je že pošteno stiskalo in nekaj je bilo potrebno storiti. Skrajšan delovni čas mi ni ustrezal, zato sem začela raziskovat možnosti odmora za dojenje.

Kaj je bistvo pravice odmora za dojenje in kako je to urejeno pri nas?

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih v 49. členu deli doječe mame na dve skupinie – na mame z otrokom do 9. meseca starosti in na mame z otrokom od 9. do 18. meseca starosti. Razlika je samo v tem, da dobi mati, katere otrok še ni dopolnil 9 mesecev, za čas odmora nadomestilo v višini sorazmernega dela minimalne plače, druga pa za čas koriščenja odmora dobi le plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela vrednosti minimalne plače brez nadomestila. Obe pa morata izpolnjevati nekaj osnovnih pogojev: mati mora biti zaposlena za poln delovni čas v času odmora za dojenje, pridobiti mora pediatrovo potrdilo, da doji, sam odmor za dojenje med delovnim časom pa lahko traja najmanj eno uro dnevno. Odmor se šteje v delovni čas in mami pripada tudi odmor za malico.

Postopek se mi ni zdel zapleten, kajti izpolnjevala sem vse pogoje, ki jih določa 2. odstaveka 49. člena omenjenega zakona. Tako sem na Centru za socialno delo pridobila informacijo, da moram za izdajo odločbe prinesti izpolnjen obrazec S-4/1 in potrdilo pediatra. Pa se je žal izkazalo, da se bo sama izvedba pravice zavlekla, ker v praksi koriščenje pravice do odmora za dojenje še ni zaživelo. Zato je bilo veliko nejasnosti. In kot je kazalo, nihče ni imel pravih in jasnih odgovorov. V mislih imam institucije, ki so pristojne za ureditev, razlago oziroma podelitev pravice do odmora za dojenje.

Je praksa pokazala odobravanje in podporo tej pravici, ali si imela pri tem težave?

Seveda sem pri vseh institucijah naletela na siceršnjo podporo glede uveljavljanja pravice, so se pa zadeve ustavile pri načinu oziroma izvajanju te pravice.

Ampak lepo po vrsti. Najprej sem na čudno reakcijo naletela pri pediatrinji, ki je povedala, da za kaj takega prvič sliši. Nato pa sem morala poslušati predavanje, da do-jenje pomeni do-jenček, da večina mamic preneha z dojenjem, še preden se vrne nazaj v službo ipd. Čeprav na takšno reakcijo nisem bila pripravljena, sem ji presenetljivo mirno odgovorila, da je to odločitev vsake mamice in njenega otroka, da pa lahko brez oklevanja dokažem, da se moja punčka še vedno doji. Ampak bistvo pridige očitno ni bilo v tem. Pred vstopom v pediatrijo imajo namreč ogromen oglas za AM… Potrdilo sem seveda brez fizičnega dokazovanja dojenja tisti dan dobila, iz ambulante pa odšla z zelo mešanimi občutki. Nisem mogla verjeti, da sem doživela takšno kritiko, ko pa je dojenje nekaj najlepšega, nekaj najbolj naravnega in nekaj najboljšega, kar lahko dam svoji punčki.

CSD je na podlagi izpolnjenega obrazca in priloge izdal odločbo, na podlagi katere mi je bila priznana pravica do dojenja v obdobju do otrokovega 18 meseca. Začela sem se spraševati, kako bo urejen mesečni obračun ur v primeru mojih upravičenih odsotnosti, se pravi med prazniki, med izrabo letnega dopusta, morebitnimi bolniškimi odsotnostmi in nego, izobraževanji in podobno. Tukaj pa se je prava težava šele začela, kajti moj delodajalec ni ločil med pravico do odmora za dojenje in pravico do skrajšanega delovnega časa iz naslova starševstva, ki se razlikujeta že po sami vsebini. Na kratko: pri pravici do odmora za dojenje ne gre za krajši delovni čas, ampak za odmor, ki se všteva v delovno obveznost delavke, zato ni pravne podlage za spremembo pogodbe o zaposlitvi in posledično spremembe zavarovanja pri ZZZS.

Kje si iskala rešitev?

V prvi vrsti sem se seveda najprej obrnila na Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti, kjer so mi povedali, da je v delodajalčevi pristojnosti, na kakšen način bo obračunal delovno obveznost in plačilo, v primeru, kadar delavec dejansko ne koristi pravice do odmora za dojenje. Isto mnenje so podali na CSD, ker gre tukaj samo še za tehnično izvedbo obračuna. Vendar to za delodajalca ni bilo dovolj.

Ministrstvo je na moje ime nato poslalo pravno mnenje, kjer pa je v bistvu šlo le za kopiranje 49. člena zakona in zopet sem bila na začetku. Edina razlika je bil zapis: Zgoraj citirani zakon določa trajanje vseh pravice v koledarskih dnevih, čeprav se izplačujejo za delovne dneve. V skladu s tem vam je bila izdana tudi odločba. Kaj točno to sedaj pomeni? V katero smer se zadeva odvija?

Nato sem pridobila še anonimno pravno mnenje v priznani strokovni reviji Pravna praksa, kjer so samo še potrdili, da gre moje razmišljanje v pravo smer. Pravica do odmora mamici pripada za vsak njen delovni dan in CSD se ne ukvarja s tem, katere dni v tednu naj bi delala. Citiram: če kakšen dan odmora ne bi koristila, pa bi delala, se nadomestilo ne obračuna. Če pa boste zadržani od dela zaradi drugega vzroka, na primer vaša bolniška ali nega otroka, je pa logično, da na ta dan odmora za dojenje ne boste koristili in vam pripada nadomestilo plače na drugi podlagi, v tem primeru po 137. členu Zakona o delovnih razmerjih za zaposlitve za polni delovni čas. Odgovor naj bi objavili tudi v eni izmed prihodnjih številk.

Delodajalcu tudi to ni bil dovolj enoznačen odgovor na odprto dilemo glede končnega obračuna in želeli so počakati še na pisno mnenje oziroma navodilo ministrstva, naslovljeno nanje. Seveda je to nato podalo še bolj podrobno pravno mnenje, kjer je bilo najprej zopet citiranje zakona, vendar je bil pomemben tudi sledeč zapis: Da je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, poudariti pa tudi velja, da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Po moji zdravi kmečki logiki, je bila razlaga sedaj to, kar sem iskala, vendar je delodajalčeva kadrovska služba iz njega razbrala, kot bi bilo njihovo mnenje utemeljeno. In zopet se nismo nikamor premaknili.

Nato pa so mi po vseh teh dolgih tednih dopisovanja in iskanja rešitve, s kadrovske slube zopet pisali o svoji interpretaciji obračuna. Še vedno so trdili, da je moja dnevna delovna obveznost, na podlagi odločbe centra, 7 ur za čas, ki ga določi center. Na podlagi 9. alineje 137. člena ZDR, velja to kot delovna obveznost 7 ur. To naj bi veljalo tudi v času moje odsotnosti. Želeli so zaključit zadevo. V kolikor bi menila, da nimajo prav, si naj pač poiščem pravno pomoč, kajti oni se držijo zapisanega s strani ministrstva in dogovorjenega z njimi po telefonu.

Začela sem se spraševati, ali je vse skupaj sploh vredno mojega boja, mojega časa, ki ga vlagam v vse skupaj. Glede na delodajalčeve reakcije in odgovore, sem bila zopet na začetku. Moja pravica se je bliskovito iztekala in vse je kazalo na to, da mi je nikoli ne bo uspelo koristiti. Prizadevala sem si, da bi kadrovski službi v podjetju dokazala, da mi po zakonu morajo plačat polnih 8 ur, kadar odmora ne bi koristila (t.j. v času upravičenih odsotnosti – dopust, nega, bolniška, praznik). To je zelo pomembno! Ker je logično, da se odmor takrat ne koristi in to vendar je odmor in ne skrajšan delovni čas. To je razlika, ki pa je v mojem podjetju ne želijo videt, navkljub vsem pridobljenim pravnim mnenjem.

Končno sem se opogumila in se najavila pri Inšpektoratu za delo. Prosila sem, da bi rada zadevo anonimno razčistila. In končno sem naletela na jasen odgovor. Dobila sem tudi pisno pravno mnenje z njihove strani, kjer je zapisano: Na podlagi vaše izjave, je vaša delovna obveznost 8 ur na dan, od tega koristite pravico do odmora za dojenje eno uro na dan. V času, ko ste odsotni zaradi drugih opravičenih odsotnosti (izraba dopusta, bolniški stalež), odmora za dojenje ne koristite in se vam zato obdobje nadomestila za odmor za dojenje ne obračuna, obračuna pa se vam nadomestilo plače za polni delovni čas, skladno z določbami 137. člena ZDR-1A. To je to in sedaj ni več nejasnosti (obračun v času koriščenja odmora in obračun v času upravičenih odsotnosti, ko se odmor ne koristi).

Se v praksi ta zakon spoštuje?

V praksi pravica do odmora za dojenje nikoli ni zaživela. Trdi se celo, da je neživljenjska, mamice pa se rajši odločijo za skrajšan delovni čas. To pa pomeni, da so kot delavke oškodovane tudi za tiste dneve, kadar odmora za dojenje dejansko ne bi koristile, saj skrajšan delovni čas pomeni tudi v času opravičenih odsotnosti.

Žalostna sem, ker sem pri vseh institucijah naletela na podporo glede uveljavljanja pravice do odmora za dojenje, ki sem jo želela koristiti le in izključno v dobrobit svojega otroka, so se pa zadeve ustavile pri načinu izvajanja. Pristojne institucije in delodajalec bi morali znati to zadevo izpeljati. Sama pa sem resnično želela, da se najde pravilen, predvsem pa pravičen način izrabe pravice do odmora za dojenje, pri katerem kot delavka ne bom oškodovana tudi za tiste dneve, kadar odmora za dojenje dejansko ne bom koristila.

Imela sem občutek, da so povečini povsod želeli, da odneham in se raje odločim za skrajšan delovni čas 7 ur. Kar mi je bilo večkrat svetovano. Da bo najmanj komplicirano, so rekli. Ampak saj ni šlo za to. Pravica naj ne bi bila sama sebi namen ali pač? Je potemtakem člen zapisan samo zato, da zadovolji Konvencijo Mednarodne organizacije za delo št. 183 o varstvu materinstva? Ali pa je zapisan zato, ker to ureja Evropska socialna listina v 3. točki 8. člena?

No, eden izmed odgovorov pristojnih institucij pa je bil tudi, da zakon določa, da se mora pravica koristiti med delovnim časom, ampak dejstvo je, da samo mamica in otrok vesta, kdaj je čas za dojenje (pred, med ali po delovnem času) in vse je interna stvar dogovora med mamico in delodajalcem.

Kako si se počutila, ko si bila pri iskanju pravice zavrnjena?

Vsaka zavrnitev lahko pomeni poraz, ampak od vsakega posameznika je odvisno, ali bo vztrajal ali pa se takoj predal. Sama sem bila prepričana, da je moja interpretacija pravice do odmora za dojenje pravilna, zato nikakor nisem želela odnehat ob prvi zavrnitvi. To me je le še bolj pognalo v raziskovanje in spraševanje. Pogovarjala sem se z več pravniki, ki so videli isti zaključek in izvedbo. Pridobila sem pisna pravna mnenja, ki je vsako nadgradilo prejšnjega. Vse to je dokazovalo, da grem v pravo smer in ne smem odnehat. Začelo me je gristi vprašanje, ali je pravica navkljub vsemu napisana samo zato, da je. In ta odgovor me ni zadovoljil.

Zakaj je zate pomembna ta ura namenjena dojenju in otroku?

Sama gledam na koriščenje pravice do odmora za dojenje kot enega izmed lažjih in mirnejših prehodov mamice in otroka v realen svet. Nobenemu ni lahko, še najmanj pa malemu otročku, ki ga ločimo od mamice. Zaradi ločitvenega stresa se veliko otrok po 1. letu starosti začne še bolj intenzivno dojiti. To se je zgodilo tudi nama. Poleg izraščanja zobkov, sva se morali tudi ločiti za skoraj ves dan in kriza je bila obojestranska. Odmor pa bi nama prinesel malo več svobode in nežnejši vstop v svet.

Žal se moja pravica izteka, zato je jasno, da moje večmesečno vrtanje, iskanje rešitve in jasnih odgovorov, za mojo punčko in zame ne bo prineslo njenega koriščenja. Zato celotno sliko podarjam vsem doječim mamicam. Vsem, ki želijo svoje otroke čim nežneje pospremiti v svet brez varnih maminih rok Srčno upam, da se bo čim več mamic odločilo za koriščenje pravice do odmora za dojenje. Samo tako bo končno zaživelo v praksi!