Normalno je: Vse, kar čutiš. Od neskončne sreče, jeze, žalosti in veselja.

Normalno je, da je realnost materinstva velikokrat popolnoma drugačna. Da nimaš časa zase. Da se otrok cele dni in noči doji. Da si utrujena, jezna, razočarana, da te je strah, kako boš zmogla, da si osamljena, da se ne počutiš več tako žensko, da si pod pritiskom, da si presrečna in vesela, ko se ti otrok nasmehne, te pogleda in ko podre kupček ter končno kaka, da se ti nabira kup perila in je kuhinja umazana. Normalno je, da si zapišeš vsak otrokov napredek, da se veseliš vsakega smeha in, da so ti vse pleničke znanstvena uganka, v vsakem primeru pa nekaj, o čemer je vredno govoriti in raziskovati. :)))

Normalno je, da si utrujena.

Devet mesecev se je tvoje telo spreminjalo in ustvarilo je čudovit prvi dom otročku. Nato si rodila, tvoje telo se je odprlo, medenica se je premaknila, mišice so se raztezale in nekateri celo trdijo, da je porod enakovreden maratonu, ki ga marsikdo v življenju sploh nikdar ne odteče. Okrog nas so mamice, ki so po porodu že fit, v formi, s popolnimi postavami, na sprehodih s svojim otročki, brez sledu utrujenosti. Za zaprtimi vrati svojega doma se pa velikokrat kaže utrujenost. Sprva se je pod vplivom hormona sreče in adrenalina sploh ne zavedamo. Je pa nadvse pomembno, da si vzamemo čas zase in da počivamo. Telo potrebuje energijo za regeneracijo. In če mu tega ne damo, nam prej ko slej pokaže. Normalno je, da  dopoldne prespiš ob dojenčku. Normalno je, da ob večernem dojenju zaspiš še pred otrokom. Normlano je in prav je, da prisluhneš sebi.

Normalno je, da si jezna.

Revije, polne zadovoljnih, urejenih mam, naličenih do zadnjega detajla, nas spremljajo na vsakem koraku. Mnogo izmed nas pa je ob pol dveh popoldne še vedno v svoji raztegnjeni pižami, ki diši po materinem mleku in zelo možno je, da je med nogami še kak krvav madež od čišče, za katero se ti zdi, da traja že celo večnost. In potem se ponovno ujameš v razmišljanju, da to pa res ni normalno. Tvoj otrok se doji po celo noč, težko zaspi, dojil bi se čez dan na eno uro. Kadarkoli pride obisk, se detece priklopi. Še za sproščeno umivanje las nimaš več časa. Včasih si jezna tudi na otroka, včasih na partnerja, včasih pa nase. In prav je, da daš to iz sebe. To je nov svet. To je popolnoma nov svet. Ne poznaš ga še. »Pravila« pišeš sproti in se sproti  učiš. Normalno je, da si vzameš čas zase, ko to potrebuješ.  In še bolj normalno je, da vse to mine, Obljubim, da mine.

Normalno je, da si žalostna.

Pogrešaš veliko stvari, kajne? Morda ne takoj na začetku. Pa vendarle – če si srečka doječka, se je tvoj svet popolnoma spremenil. Dojiš. Dojiš. In spet dojiš. In ja, enostavno je, otroka lahko imaš vedno s seboj in ga podojiš kjerkoli in kadarkoli. Ampak jutra, večeri in noči so rezervirani za detece. In prav je tako. Pa vendarle sem bila jaz večkrat žalostna. Pogrešala sem jutranji tek, pogrešala sem jogo, pogrešala sem ples in neprespane noči zaradi vetra v laseh.  Če pogledam sedaj po šestih letih nazaj, ne bi zamenjala niti enega trenutka za vse noči, ko smo se stiskali skupaj. Zdaj vem, še kako dobro, da vse mine, ko je čas za to. Normalno je.

Normalno je, da si negotova.

Da podvomiš vase. Da podvomiš v svoje telo. Da podvomiš v svoje dojke. In temu prav nič ne pomaga okolje in družba, ki na mame preži s vprašanji: ali dojiš, a še imaš mleko, kako pa otrok spi? In nato že odgovarjajo: nimaš več mleka, mleko ni dovolj kalorično, naj otrok malo joka, razvadila ga boš … Draga mama, nič od tega ni res. Normalno pa je, da ko podvomiš vase, potrebuješ podporo. Da potrebuješ močan objem ženske, ki je to pot materinstva že prehodila in ki ti bo vlila moči in zaupanja vate, v tvoje telo, v tvoje dojke in nenazadnje v tvoje odločitve.

Normalno je, da si srečna.

Za vsako malenkost. Normalno je, da pokličeš prijateljico, ker se je otrok obrnil na levi bok ali ker je prvič samostojno dvignil glavico, ker se je prvič polulal v kahlico. Govoriš le o dojenju in previjanju in o njem. Nasmehne te že najmanjši nasmeh, ki ti ga podari ali pa njegovo tiho spanje. In ga opazuješ sredi noči, ko bi že davno morala spati. Normalno je – hormon sreče nam daje moč za vsak dan sproti.

Vse je normalno.

ZATO te vabim, da prideš. PRIDI. Festival dojiva se te potrebuje. Potrebujemo tvoje zgodbe, potrebujemo tvoj nasmeh in potrebujemo tvoj objem. Prepričana sem, da je zgodba vsake izmed nas delček mozaika v vsej sestavljanki čustev, ki ga sestavlja realni svet starševstva. Me, ki smo že mame, osvetljujemo pot ženskam, ki se v mame rojevajo. In tako tlakujemo čistejše ceste in gradimo svetlejša mesta za naše otroke.

Festival Dojiva se odvija prvo soboto v avgustu po vsej Sloveniji. Poišči kraj najbližje svojemu domu in si nadeni rdečo šminko. Pokukaj na https://veva.si/dojivase in če prideš v Maribor, me pocukaj za rokav, pa si skupaj privoščiva kak sladoled in dober materinski klepet.

Normalno je tudi, da objaviš svojo misel, kaj je normalno zate. Svoje misli v besedi ali fotografiji zbiramo na naši strani na Facebooku.

Z vsem srcem in iskreno,

Marina