Ali naj otroka posedemo na stol, da se bo tam umiril? Specialna pedagoginja Jasna Trapečar Pavšič, ki pri svojem delu pomaga tudi staršem, ki imajo z vzgojo svojih otrok malce večje izzive, pravi, da ne.
Jasna Trapečar Pavšič – Specialno – pedagoška svetovalnica Jasna
Nam lahko razložiš, kaj je bistvo pri metodi “time-out”, torej pri kazenskem stolčku? Zakaj te metode kot specialna pedagoginja ne priporočaš?
Ta metoda je princip, ko otroka, ki se ne vede primerno, pošljemo sedet na stolček ali kam drugam, da se tam umiri. To je samo eden od vzgojnih pristopov, teh vzgojnih metod in načinov je res veliko. Ampak dajmo razmisliti, kaj se dogaja z otrokom, ki ga v neki situaciji, ko je on razburjen, vznemirjen, vzhičen, jezen, pošljemo na stol. Morda se takole vprašajmo: ali bi svojo prijateljico oz. svojega partnerja, ko je jezen, razburjen, vzhičen, poslali na en stol? Verjetno ne bi.
Toda otroka ta metoda umiri. Kaj bi lahko bilo s takim početjem narobe?
Starši in vzgojitelji imamo v trenutkih, ko je otrok v nekih intenzivnih čustvih (se mogoče neugodno vede, je trmast, jezen, brca, ščipa in tako naprej), občutek, da moramo poseči. In vemo, da kričat na otroka, ga udarit ali biti nasilen ni primerno. Imamo pa potrebo, da to situacijo prekinemo in ne znamo drugače ali pa se nam zdi v redu in ga pošljemo na stolček, da se tam usede, naj premisli in umiri.
Ampak dajmo bit realni, otrok, ki je star 2 ali 3 leta, v bistvu tega ne zmore. Njegovi možgani niso tako zreli, da bi se on zmogel tisti trenutek umirit, razmislit, kaj je narobe naredi in sprejet zaključek v smislu »aha, drugič bom pa drugače, to pa res nisem v redu naredil«. Iskreno – tudi odrasli, ko smo polni čustev in jezni, tega nekaj časa ne moremo. Morda zmoremo naslednji dan, morda po pogovoru s prijateljico ali partnerjem. Ampak mi smo odrasli, imamo zrele možgane in ogromno izkušenj. Majhen otrok tega ne zmore.
Kaj se medtem torej dogaja z otrokom?
Mi ga na stolčku pustimo samega z njegovimi res neugodnimi občutki, nismo ob njem, ne pomagamo mu, da gre skozi ves val teh intenzivnih občutkov in ga ne učimo, kako sam sebe regulirat, kako sam sebe pomirit, kako umirit stres. Moje strokovno mnenje je torej, da to ni primerna vzgojna metoda.
Ko je otrok zelo vznemirjen, zelo vzhičen, je bolje, da mu “držimo prostor”, da izrazi svoja čustva, potem pa zrcalimo to, kar čuti – recimo »razumem te, vidim, da si jezen, vidim, da si se trudil sestavit kocke, pa ni šlo, pridi, da ti dam en objemček«. Pa otroka objamete, mu date tolažbo, dotik, pomiritev, seveda, če in ko otrok to sprejme. To je zelo drugače kot če bi ga pustili sedeti na stolu. V tem primeru gremo z njim skozi ta val in ga ne režemo in ga ne pustimo samega z intenzivnimi občutki.
Kaj se zgodi z otroki, ki jim to konstantno delamo? Na kak način začnejo potem otroci reagirat?
Otroci se seveda na naše pristope različno odzivajo, odvisno od njihove osebnosti, karakterja. Ampak včasih bodo otroci, ki jih dajemo na time-out, začeli še bolj intenzivno opozarjati nase, bodo še bolj “poredni” in bo teh potreb po kaznovanju še več. Če jih pustimo same na tak način, se počutijo od nas odrezani. Počutijo se, da niso videni, da niso opaženi, niso slišani, niso ljubljeni in bodo začeli še bolj opozarjati nase s še bolj opozicionalnim, se pravi nasprotovalnim vedenjem. Na drugi strani se bodo morda nekateri otroci zelo zaprli vase, bodo postali naenkrat “pridni”, ampak bodo šli s svojimi neugodnimi, neprijetnimi čustvi v svoj svet in jih bodo tiščali vase, ne bodo jih znali izraziti in doživeti, preživeti in se regulirati, pomiriti. Imamo več možnih načinov odzivanja na te reakcije.
Pa metoda kazenskega stolčka deluje na dolgi rok?
Ne. Včasih otroci nekaj trenutkov ali nekaj dni delujejo, kot da so zelo pridni in ubogajo, ampak otrok za to, da naslednjič ne bo šel sedet na ta stol, ne bo popravil svojega vedenja, nič pozitivnega se ne bo naučil iz te situacije in njegovi možgani ne bodo zoreli na pozitivno ugoden način.
Darilni kuponi za predavanja Veva so odlično darilo za vse, ki potrebujejo nova znanja in informacije o nosečnosti, porodu, dojenju, prehrani, vzgoji in medsebojnih odnosih.
Zakaj se otroci vedejo nemogoče, ko sta starša blizu?