Zakaj mi ni nihče povedal, da je imeti družino z majhnimi otroki tako naporna zadeva!?

“Katere so najpogostejše napake, ki jih starši v najboljši veri in ljubezni do svojih otrok počnemo pri vzgoji?”

“Pred leti sta se na uvodni pogovor oglasila starša sama, reciva jima Simon in Pavla, ki sta otrokoma posvečala veliko pozornosti in ljubezni, vendar bila vedno znova razočarana in nezadovoljna, saj je bila sedemletna hči po njunih merilih preveč svojeglava in uporniška, tako da sta imela z njo stalne bitke okoli tega, kdaj se bo učila, kaj bo jedla, kdaj bo šla spat, katero oddajo lahko gleda na televiziji … Njun štiriletnik pa je še kar lulal v hlače in se ponoči velikokrat zbujal v paniki.

Kaj mi je torej tu padlo v oči? Starša, ki nista imela podpore ne babic in ne dedkov, sta že sama pri sebi čutila močne občutke krivde zaradi (pre)visokih pričakovanj, kaj vse naj bi  svojima otrokoma zagotovila in kakšni naj bi izgledali njuni vzgojni uspehi. Pri tem sta mi zaupala tudi to, da se že nekaj časa zapletata v medsebojne očitke in razprave o tem, kdo izmed njiju ima boljše vzgojne prijeme. Mar naj bi jima še jaz naložil dodatno breme s tem, da bi uperil prst v njune napake? Ne, za začetek sem jima raje, še preden smo se sploh lotili detajlov, povedal zgodbo, s katero sem poskušal obrniti pozornost na širši okvir, iz katerega sem predvideval, da bi znale izvirati njune težave.

Tole svojo izkušnjo sem podelil z njima: Leta 1988 se nama je z ženo Natašo rodila hči Jasna, dve leti kasneje sin Miha. Poskušala sva uresničiti model jedrne družine, za katerega sva verjela, da je najboljši možen, vendar sem bil pogosto v vlogi očeta in moža s sabo nezadovoljen. Predvsem sem si očital, da preživljam premalo časa doma, da sem ob naporni službi in študiju ob delu velikokrat preutrujen za posvečanje družini ter, da se v stiku z otrokoma preveč naprezam, namesto da bi sproščeno doživljal več spontanega veselja in igrivosti, glede česar sem imel občutek, da verjetno ne bo dobro vplivalo nanju. Ko se danes ozrem nazaj, se čudim, kako visoka pričakovanja sem imel do samega sebe. Leta 1990 sem namreč vpisal magisterij na medicini, hkrati pa zaključeval svoje prvo šestletno psihoterapevtsko edukacijo v Zagrebu in edini možni čas za študij je bil ponoči. Tako sem tudi zaradi nočnih dežurstev vsaj eno do dve noči na teden prebedel, saj sem vstajal že ob štirih zjutraj, da sem malo po peti uspel ujeti vlak za Celje, kjer sem bil zaposlen v bližnjem Vojniku v psihiatrični bolnici. Živo se spominjam trenutkov, ko sva z Natašo leta 1991 za prvomajske počitnice najela apartma v Poreču. Nekega večera sta se otroka težko umirjala in je dolgo trajalo, da sta zaspala, sam pa sem kot ponavadi računal, da se bom, potem ko se vse umiri, v tišini učil za bližnje izpite. Da ju ne bi z lučjo zopet prebudil, sem se umaknil v stranišče, saj je bil to edini prostor, ki je bil v majhnem apartmaju še na voljo. Učenje pa mi nikakor ni steklo. Nenadoma sem brezvoljen, izmučen in nesrečen obsedel na straniščni školjki z eno samo mislijo, ki me je kljuvala kot vrana: »Zakaj mi ni nihče povedal, da je imeti družino z majhnimi otroki tako naporna zadeva!?«

“Kako sta se na vašo zgodbo v tem primeru odzvala starša?”

Zelo dobro. Po eni strani s presenečenjem, da nisem nemudoma zavihal rokavov ter se lotil njunih pomanjkljivosti in napak. Po drugi pa z olajšanjem, saj sta takoj komentirala, da tudi onadva zaradi velikih obremenitev v službah in visokih pričakovanj, kako bi moralo biti vse v najlepšem redu tudi doma, pokata po šivih. Povedala sta tudi, da sta se pred nekaj leti lotila gradnje hiše, ki naj bi bila sicer v nekaj mesecih končana, vendar sta se prav pri odločanju o zaključnih delih in opremljanju velikokrat sporekla. Očitala sta si, da se prepirata pred otrokoma. Ko sem vprašal, kako jima gre v postelji, jo je Simon pomenljivo pogledal, Pavla pa je takoj energično kot iz topa izstrelila, da pač »ne more« ob vsem, kar ima na »puklu«. Pa tudi zato ne, ker se glede hiše Simon obnaša kot veliki šef in je kljub njenim ugovorom v sobah izbral pode, ki njej niso všeč. Čeprav se je potem izkazalo, da je do zadnje faze praktično vso skrb za gradnjo prepuščala njemu. Ampak tistih podov pa vseeno nikakor ni uspela pogoltniti.

Lepota dela s pomočjo pripovedovanja zgodb je, da ustvari široko projekcijsko polje za pomene, ki jih poslušalci izluščijo sami. Vsak lahko najde svoj poudarek, sporočilo, ki je pomembno zanj in ki mu je v pomoč. Posebno otroci se izjemno hvaležno odzivajo na ta, v primerjavi s tršim direktnim, veliko mehkejši posredni način komuniciranja.

Že na samem začetku sem opazil, da med Simonom in Pavlo prevladuje tekmovalni oziroma simetrični način s stalnimi bitkami in konflikti v zvezi z neštetimi bolj ali manj pomembnimi vprašanji, na primer kdo je šef, kdo ima boljše vzgojne prijeme, kdo bolje ve, kakšni podi bi bili primerni, kdo ima nadzor v postelji, kdo več prispeva v družinski proračun, kdo bo odločil, kam bodo šli na počitnice, saj je bil on zagret za hribe, ona pa si je bolj želela morskega vzdušja …

“Kako pa je bil ta način komunikacije med staršema povezan s težavami njunih otrok?”

“Ob takšnih starših se otroci praviloma polarizirajo, kot se je zgodilo tudi v tem primeru: hči je posnemala starša in razvila pretirano simetrični, sin pa ravno nasprotni, pretirano komplementarni odnosni vzorec. Hčerka se je od staršev odlično (na)učila tekmovalnega vzorca, kar sem jima v primernem trenutku s ščepcem humorja tudi »zasolil«, na kar sta se odzvala z odkritim presenečenjem: »Kako to mislite, da se je upirati naučila od naju?« Potem sem ju spomnil na nekaj situacij v zadnjih dveh tednih, ko se je Pavla upirala Simonu in obratno. Takoj sta razumela, da to res stalno počneta in da s tem hčerki dajeta »dober« zgled. S tem sem jima pomagal k spremembi perspektive, saj sta hčerko videla predvsem kot težavno, nevodljivo in celo »žleht«, kakor sta se sama izrazila. Vsaj v tej točki sta bila namreč soglasna (smeh). Ko sta se skupaj povezala proti hčerki v predstavi, da je zlobna, je morala še bolj napeti vse svoje sile, da se jima je postavljala po robu in jima na vse načine poskušala dokazati, da ni tako, kar pa sta starša doživljala kot še več istega. Tako so se zapletli v negativno spiralo. Kot delno olajšanje pa je odkrila, da lahko s pridom izkorišča vse tiste točke, kjer si starša nista bila enotna. Tako je včasih potegnila z mamo proti očetu ali pa obratno. Pri obračunavanju drug z drugim ali dva proti enemu so se vrteli kot na vrtiljaku, ki se je vse preredko ustavil.

Sin pa je ob tem njihovem »ringlšpilu« odkril drugo temeljno odnosno možnost, in sicer komplementarni odnos, ki ga najlažje ponazorimo s prispodobo ključa in ključavnice: bolj kot je na primer nekdo dominanten, bolj se drugi obnaša podredljivo ali bolj kot je nekdo poudarjeno močan, pogumen, zdrav in samostojen, bolj je drugi šibak, plašen, bolehen in odvisen. Če sta starša hčerko dojemala kot zelo močno in silovito, da je včasih tudi s skupnimi močmi nista uspela ugnati v kozji rog, ju je glede sina skrbelo, če ni morda bolan. Opisala sta ga kot plašnega v zvezi z vsem, kar je bilo novega, zadržanega, omahljivega, jokavega, po Simonovih besedah na trenutke celo mevžastega. Pavla pa je poudarila, da je zelo crkljiv, da bi se za razliko od hčerke, ki skoraj ni pustila, da bi se je dotaknila, stalno valjal po njenem naročju. Kot vagonček je sledil sestrici in bil izjemno potrpežljiv in dobrovoljen, ko ga je stalno komandirala kot kakšen oficir, da je šlo Simonu že na živce, ker je tak copatek. Na ta način je sin v družini prevzel vlogo blažilca pretirane borbenosti ostalih treh članov. In res smo s starši odkrili pomembno zakonitost, da so bile nočne more in lulanje pogostejše, ko so narasle napetosti med Simonom in Pavlo ter med staršema in hčerko. Do tega uvida sta starša mislila obratno, da je sinko tisti, ki s svojimi simptomi povečuje njun stres. ”

Torej imajo napake, ki jih delajo starši, velikokrat podzavestno ozadje, zaradi katerega jih je veliko težje odpraviti, kot bi si mislili in želeli?

“Tako je. Simetričnosti in komplementarnosti našega pozicioniranja v odnosih se praviloma ne zavedamo, ker se ga naučimo že kot otroci in ga tolikokrat ponovimo, da postane navada. Ko nekaj postaja vse bolj avtomatično, pa potone v podzavest. Zato tudi branje knjig o pravilni vzgoji pogosto ne pomaga, ker nagovarja le naš zavestni, verbalni del. Iz istega razloga žal velikokrat ne pomagajo tudi kilometri pogovorov med starši, ki se vrtijo v začaranih krogih in praviloma izzvenevajo v občutkih nemoči, nerazumevanja in celo resignacije.

Nemci imajo posrečen izraz, »Dauerbrenner«, za tiste točke, kjer se starši v svojih odnosih nekako zataknejo in kjer namesto do stika vedno znova prihaja do simetričnega stopnjevanja konfliktov ali do vse večjega komplementarnega izogibanja in umikanja. V praktično vsakem bližnjem odnosu se podobno kot pri Simonu in Pavli pokažejo takšne točke zataknjenosti, ki kot žerjavica stalno tlijo ter se lahko vedno znova razplamtevajo v boleče nesporazume. Če ta tlenja in majhni požari trajajo predolgo, lahko pustijo za seboj žalostno pogorišče nekdaj živega odnosa. Zato bi bilo dobro, da pari, še posebej, če imajo otroke, ne bi čakali tako dolgo in bi prej poiskali pomoč svetovalca ali psihoterapevta, ki bi jim pomagal ozavestiti globlje razloge za njihovo nefunkcionalno vedenje in trpljenje ter jim razširiti pogled, ki se praviloma preveč prilepi na detajle.”

“Kako lahko take tleče točke nerazumevanja med starši vplivajo na otroke?”

Kot so rekli že stari Rimljani: »Verba docent, exempla trahunt.« Besede učijo, zgledi vlečejo. Otroci se veliko bolj ravnajo po naših zgledih, kot po tem, kar jim govorimo. Na to bi se bilo dragoceno spomniti vsako jutro, tako kot se vsak dan spomnimo na umivanje zob. Pa tudi zvečer, preden zaspimo, bi bilo koristno, če bi se vprašali, kakšen zgled sem bil danes svojim otrokom. Simetrične in komplementarne odnosne vzorce otroci vpijajo preko našega zgleda, ne glede na to, če jih potem starši opominjamo in kritiziramo, ker nam ni všeč, kar vidimo v njihovem obnašanju. Pri tem pa pozabljamo, da nam otroci nastavljajo ogledalo. Upiramo se svojemu odsevu v njem, ker je lažje videti napake pri njih kot pri sebi.

Tleče točke bolečine v odnosu med staršema, ki so povezane z nezavednimi, v podzavest potlačenimi občutljivostmi iz našega otroštva, vplivajo na otroke v dveh glavnih smereh. V primeru Simona, Pavle in njune hčerke smo videli eno, to je konfliktno, bojevito smer. Družina je živela kot v ringu, s kratkimi pavzami med borbami, h katerim je veliko pripomogel sinko s svojim protiscenarijem blažilca. Drugo smer pa sem kot otrok izkusil tudi sam. Med mojima staršema je prevladovalo stopnjevanje komplementarnega vzorca, saj se je mama pretirano prilagajala očetu in sta izgubila stik. Namesto konfliktov in prepirov je bilo vzdušje mrtvaško. Oče se je po službi umikal v dnevno sobo, kjer je počival in bral, mama pa je pretiravala s čiščenjem in pospravljanjem. Oče je v glavnem molčal. Tudi med skupnimi obroki je imel pogled zapičen v krožnik, medtem ko je hlastno metal vase. Ko je prvi končal, je rekel mami kratki hvala, vsaj to (smeh), in se vrnil v dnevno sobo, še preden sva z mamo pojedla. Mama ni zmogla biti tako čustveno oddaljena in odsotna kot oče, vendar je sčasoma resignirala in ga vse bolj puščala pri miru, sem pa zato jaz »pokasiral« veliko njene slabe volje, pretiranega vtikanja in kontrole. Do desetega leta sem se z neverjetno otroško lojalnostjo komplementarno prilagodil in bil mamin zlati, pridni sinko, v puberteti pa je vse bolj začel iz mene sikati ter na trenutke celo bruhati simetrični upor. Mama se ni kar tako vdala in med nama se je vse bolj iskrilo, medtem ko se je oče umikal in se poskušal čim manj vpletati, kar mu je mama zelo zamerila. Vdajati se je začela šele, ko sem postal fizično močnejši in sem jo v prepirih nekajkrat odrinil in celo udaril. Ob najinih bolečih nesporazumih se je potem vse pogosteje odzivala s tihimi dnevi in skrivaj jokala, kar sem plačal z naraščajočimi občutki krivde, ki pa sem jih potlačil.

Izkušnja pretirane komplementarnosti v odnosu mojih staršev me je tako v dobrem kot slabem zaznamovala za vse življenje, saj me je še danes strah vzdušja čustvene praznine in odtujenosti, ki ga je oče kompenziral s skoraj misijonarsko predanostjo svojemu zdravniškemu poklicu, mati pa s pretirano gospodinjsko skrbjo za red in čistočo. Hkrati pa, starejši kot sem, vse bolj jasno vidim, kako so me družinski vzorci moje primarne družine celo življenje tudi privlačili, saj sem izbral poklic, v katerem se dnevno srečujem s klienti in družinami, kjer je prišlo ali prihaja do stopnjevanj simetrije in komplementarnosti. Prav tako sem za ljubezenske družice izbiral partnerke s podobnimi izkušnjami.

V resnici sploh ni dobro imeti “pridnega” otroka, kajne? Vsaj ne dolgoročno?

“Res se pokaže, da »pridnost« ni samo dobra, temveč da ima tudi senčno plat. Tako Simon kot jaz sva lep primer tega. Po eni strani nama to koristi na delovnem področju, saj sva oba dosegla lepe uspehe v karieri, po drugi strani pa se za pretirano delovnostjo skriva čustvena prikrajšanost z občutki osamljenosti in prezrtosti. Oba doživljava veliko potrditev v smislu, da sva koristna in uporabna, hitro pa lahko zdrsiva v občutek, da svojim bližnjim in ljudem nasploh nisva pomembna kot človeka, že samo s tem, da obstajava in sva, temveč naju opazijo in cenijo le takrat, kadar naju potrebujejo za pomoč ali neko uslugo.”

Zakaj naša družba napačno razume otrokovo jezo?

“Če zopet pogledamo moje izkušnje, povezane z jezo do mame ali Simonovo in Pavlino hčerko, ki skorajda ni izpustila dneva, da se ne bi raztogotila, je prišlo do napačnega razumevanja, saj starša nista imela dovolj uvida v svoje podzavestne vsebine, s katerimi sta, ob sicer najboljših namenih za dobro otroka, jezo le še spodbujala. Če bi se natančneje vprašala in opazovala, kje je pravzaprav izvor, bi velikokrat ugotovila, da le ta ni v otroku. Dobro je jezo, še posebej otroško, razumeti kot dragoceno obliko aktivacije celotnega družinskega odnosnega sistema in ne le posameznika, ki jo lahko izkoristimo za konstruktivne spremembe ne le pri otroku, temveč tudi in večinoma predvsem pri nas, odraslih, ki smo z otrokom bolj tesno povezani. K boljšemu razumevanju jeze lahko pripomore tudi evolucijski pogled: če se v milijonih let ne bi dobro obnesla, podobno kot velja tudi druga osnovna čustva (žalost, veselje, strah …), se ne bi zapisala v naše gene. Predstavlja torej dragocen del naše osnovne opreme za boljše spoprijemanje z življenjskimi izzivi.”

“Kaj bi torej svetovali staršem, ki doma niso imeli ljubeče vzgoje, ki so imeli čustveno zatrte starše, odsotne ali kaj drugega – kje naj začnejo s spremembami, da bodo sami lahko vzgajali drugače?”

“Svetoval bi jim, da se je med drugim vredno zazreti vase ter ozavestiti vzorce, ki smo jih v življenje odnesli iz svojih primarnih družin. Kajti ko dobimo svoje otroke, se bodo naše otroške krhkosti in občutljivosti, če ne bomo zbrali poguma za soočenje z njimi, kljub iskrenim upom, da bi naš naraščaj pred njimi zaščitili, tako ali drugače pokazale in se prenesle. Otroci so tega vsekakor vredni. Ni potrebno, da bi bili idealni starši, temveč zadostuje že to, da se razvijemo v dovolj dobre starše. To pa med drugim pomeni, da bomo naredili vse, kar je v naših močeh, za vsaj nekaj milimetrov veliko spremembo na točkah, kjer bodisi v odnosih s partnerjem ali v naših odnosih z otroki prihaja do »Dauerbrenner« fenomena.”

“Za otroke je zdravo in pomembno, da znajo reči ne, istočasno pa je staršem to včasih težko slišati, sploh kadar dobijo od okolice pripombe, da otrok ni priden, da jih ne uboga. Kako preseči te stare poglede na vzgojo?”

“Otroci s svojim »ne« danes staršem velikokrat sporočajo, da jih preveč razvajajo in da jim skušajo prehitro ugoditi. Pomislimo na pogoste prizore pri mizi, ko mamica sprašuje svojega sinka: »A ne boš jedel mineštre … Kaj pa bi … A ti naredim kaj drugega … A tudi zrezka ne bi …  Kaj pa malo solatke … Saj veš, da ni dobro, da ješ samo čokolino … A ne bi pojedel vsaj malo krompirja … Saj vem, da je danes kuhan, ti pa imaš rad pomfri, ampak vseeno …« Cel niz otrokovih tovrstnih »ne«-jev, v katere se ustrežljiva mamica zaletava kot v neprebojno steno, običajno označimo kot »izbirčnost«, ki nastopa izolirano ali pa je običajni del sindroma razvajenosti, kar je bolj pogosto. Zato nam tovrstni »ne« deluje bolj bolno kot zdravo. Vendar sam v njem slišim močan krik, ki poziva k spremembi tako starše kot tudi vzgojitelje, učitelje, vse nas odrasle in celotno družbo. V takšnem smislu je ta ne »zdrav«. Razvajenost naših otrok pa je odsev permisivne in potrošniške kulture, ki smo jo v zadnjih desetletjih razvili do skrb vzbujajočih razsežnosti. Pogled na vzgojo v 19. in v začetku 20. stoletja je bil trd, poudarjal je avtoritarnost staršev, ki so svojo avtoriteto uveljavljali s šibo in ustrahovanjem otrok. V sedanjem času pa smo zanihali v drugo skrajnost, saj smo ob boju proti avtoritarnosti obenem zrušili tudi nujno potrebno in zdravo avtoritativnost. Podobno kot je napovedal Aldous Huxley v svoji futuristični knjigi Krasni novi svet že davnega leta 1931, vse bolj opuščamo vzgojo, ki je zaradi obilice čustev »umazan« posel. Huxley je lepo prikazal, kako je v krasnem novem svetu, ki zahteva vse večjo učinkovitost in funkcionalnost, čustvenost pravzaprav ovira. Tudi jeza vzame novodobnemu človeku preveč časa in energije, saj se mora vse bolj osredotočati na svoje delo in garati od jutra do večera, mnogokrat tudi ponoči in čez vikende, zato se poleg jasli, vrtcev in šol povečuje tudi število privatnih ponudnikov, ki staršem za njihove otroke nudijo poleg dnevnega tudi nočno varstvo in seveda varovanje preko vikenda. Razvajeni NE naših otrok je morda naša zadnja priložnost, da se vrnemo za kuhinjsko mizo in spustimo v bitke z njimi, da bodo pojedli vsaj malo mineštre ter da jim ponudimo več svoje prisotnosti in pogovorov namesto televizije, računalnikov, telefonov in drugih potrošniških slabin.”

“Enotnega recepta za vzgojo otrok ni. Lahko vendarle podate nekaj splošnih usmeritev, nasvetov?”

“Dober vzgojni stil ni nekaj, kar bi podedovali, imeli že v krvi. Gotovo imajo nekateri ljudje boljši prirojen talent od drugih, vendar pa ga moramo vsi po vrsti nenehno brusiti, če želimo postati v tem spretnejši. Zato je moj prvi nasvet – vaditi, vaditi, vaditi … Lepo mi je na primer videti mlade ženske, ki še nimajo svojih otrok, a kljub temu izkoriščajo vsako priložnosti, da se učijo vzgajati ob otrocih svojih sorodnic, prijateljic ali znank. Kaj je lahko boljša priprava na vzgojo lastnih otrok kot to? In ko jih dobe, se ta vadba preko poskusov in zmot nadaljuje.

Ni pa prakticiranje edino, kar nam lahko pomaga. Zato je moj drugi nasvet – berimo, glejmo dokumentarne filme, pogovarjajmo se, izmenjujmo izkušnje o vzgoji… Razvojna psihologija in nevroznanost sta v zadnjih desetletjih prišli do fascinantnih odkritij, ki velikokrat obračajo na glavo nekatere ustaljene predpostavke, načela in postopke dobre vzgoje. Ali na primer veste, da se je v raziskavah pokazalo, da lahko s pohvalami otroku škodimo? Ali pa da krajšanje otrokovega spanja, do katerega je prišlo širom po svetu, znižuje otrokovo inteligenco, slabša njegovo razpoloženje, povečuje motnje pozornosti, hiperaktivnost in debelost? Kaj pa to, da v kolikor otrok občasno laže, bolje razvija svojo intelektualno, čustveno in socialno inteligenco, kot če ne? In da imajo programi za nadarjene otroke zelo protislovne učinke? Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko gradiva na dosegu roke za malce drobiža ali celo zastonj. Izkoristimo to! In ne prestrašimo se ter ne obupajmo, če bomo kdaj našli nasprotujoče si informacije in nasvete, tudi to lahko postane del neverjetne avanture, ki ji pravimo vzgoja.”