Otrokova trma
Edina stalnica pri odraščanju je sprememba. Otrok se od rojstva naprej spreminja. Spreminja se fizično, čustveno, mentalno, duševno. Zato se spreminja tudi njegovo obnašanje. Na nas starših pa je, da razumemo delovanje njegovih možganov in posledično njegove odzive in reakcije na različna čustvena stanja.
Avtor: Marina P. Frangež / ustanoviteljica Veva in porodna doula
Od dojenčka do malčka
Starši z veseljem opazujejo, kako njihov dojenček vsak dan zmore več. Iz dojenčka se razvije malček, sedaj že hodi naokrog in upošteva navodila, npr.: pospravi svoje čeveljčke. Kako lepo sodelujoč otrok.
Potem pa nekega dne, brez opozorila, iz ljubega miru, na navodilo odgovori z glasnim: ‘Neeeee!’ Ali pa zažene vik in krik, ker je v kozarcu več mleka, kot ga je želel.
Staršem se ob tem pojavi kup vprašanj. Je otrok čez noč postal trmast? Če se že kot malček vede tako grozno, kaj bo šele čez par let? Je potrebno to vedenje v kali zatreti z uporabi kazni? Obstaja kakšen prijaznejši način?
Kaj sploh je trma?
Trma – nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja. Torej, ko otrok po mnenju starša vztraja pri nečem, kar se staršu ne zdi ustrezno, označi otroka za trmastega, nemogočega, ki po nepotrebnem iz muhe dela slona.
Trma je lahko tudi razložena kot velika odločnost in nepopustljivost. Če starš oceni, da se otrok bori za nekaj smiselnega, bo morda enako otrokovo vedenje označil kot odločno, vztrajno in rekel: ‘Ta otrok pa res ve, kaj hoče. Glej ga, sploh ne odneha.’
Običajno starši z besedo trma označujejo tako otrokovo nasprotovanje postavljeni meji kot tudi čustvene izbruhe, ki se temu pridružijo. Otrok svoje trmarjenje/vztrajanje kaže na različne načine: morda kriči, tepe, odriva ali pa se vrže na tla, umika pogled in si zatiska ušesa.
Poglejmo si 6 mitov o trmi
1. Mit: Za otrokovo trmo so krivi starši, ker otroku popuščajo in ga razvajajo.
Resnica: To, da otrok jasno in glasno izraža svoje želje in da pri postavljeni meji doživlja čustva, ni odraz slabega starševstva. Izbruhi trme so pričakovan in normalen del otrokovega razvoja. Najpogosteje se začnejo pojavljati po 1. letu starosti, ko se otrok začne zavedati, da je ločeno bitje od mame in da ima lahko svoje želje. Ko njegove želje ali pričakovanja niso izpolnjena, to otroka vznemiri.
Otrok ima v predšolskem obdobju še precej nezrele predele možganov, ki nadzirajo impulze, uravnavajo čustva, logično razmišljajo. Zato otrok svoje močno vznemirjenje običajno izrazi v obliki neželenega vedenja, saj še ne zmore uravnavati intenzivnih čustev in ubesediti, kaj se mu dogaja.
Starš lahko kljub otrokovemu burnemu odzivanju še vedno drži mejo (ne popušča) in ne izpolni vsake otrokove želje (ga ne razvaja). Ob primerni čustvenem vodenju staršev, se izbruhi trme začnejo občutno umirjati po 4. letu starosti, lahko tudi prej.
2. Mit: Otrok nalašč trmari in se grozno vede, prav izsiljuje in manipulira.
Resnica: Otrok ne izbira motečega vedenja namenoma. Močna čustva, ki jih doživlja, so za njega preveč in ga preplavijo, takrat otrok ne razume, kaj se mu dogaja in včasih povsem izgubi kontrolo nad svojim vedenjem.
Res pa je, da lahko starši s svojim odzivom nehote spodbujajo otrokovo trmarjenje. Če starši zaradi otrokovega burnega čustvenega odziva mejo odmaknejo oz. ugodijo otrokovi zahtevi, otrok tako dobi sporočilo: če se dovolj močno in dovolj dolgo derem, brcam, skrivam, bom dobil, kar želim. Zaradi izkušnje, da s tem načinom vedenja doseže svoje, bo to vedenje večkrat uporabljal.
Če starši razumejo, kaj se v otroku dogaja, lažje sprejmejo otrokova čustva (sočutno poslušanje), še vedno pa ne izpolnijo otrokove zahteve, torej odločno držijo mejo in se tako ne počutijo, da jih otrok izsiljuje.
3. Mit: Izpade trme je potrebno v kali zatreti.
Resnica: Izpadi trme so prvi poizkusi otroka, da se postavlja zase, za to kar je njemu pomembno. Če se otroka za to kaznuje, ima to na dolgi rok 2 možna razpleta. Ker se otrok počuti nerazumljenega in je prepričan, da se mu godi krivica, se še bolj upira in kljubuje. Morda pa kazen otroka tako prestraši in prizadene, da si več ne upa postaviti se zase, za svoje želje, ideje, za svoj prav.
Res je, da so ti prvi poizkusi postavljanja zase z vidika vedenja neprimerni, neotesani, naporni in spravljajo starše ob živce, morda celo vzbujajo sram. Vendar kazen v teh trenutkih otroka ne nauči, kako se izražati drugače. Otrok torej ne potrebuje kazni, sramotenja, groženj, ampak potrebuje poslušanje, razumevanje, podporo pri uravnavanju čustev in zgled, kako lahko svoje želje ter čustva primerno izrazi.
4. Mit: Ko ima otrok izpad trme, ga ignorirajte.
Resnica: V nekaterih primerih je smiselno, da začasno spregledamo neželeno vedenje in se osredotočimo na otrokove želje ter čustva, ki poganjajo to vedenje. Neprimerno pa je, če namesto vedenja ignoriramo otroka, ker se potem počuti, da ga ne slišimo in zaradi tega morda še glasneje vpije, močneje tepe, da bi nam le uspel sporočiti, kaj si želi oz. kaj potrebuje.
Z ignoriranjem otroku ne sporočamo, da je neprimerno njegovo vedenje, ampak mu sporočamo, da nam njegove želje, potrebe in čustva sploh niso pomembna oz. so celo napačna. Damo mu vedeti, da ko je v stiski, za nas ne obstaja, da je zaželen le, ko se počuti dobro.
Otrok se ob vztrajnem ignoriranju in pretrganem stiku počuti zapuščeno, kar je v njegovi izkušnji življenjsko ogrožajoče. Zaradi tega se pri otroku sproži stresni odziv zamrznitve. To izgleda tako, da otrok utihne, skloni glavo, povesi ramena, navidezno je miren in priden, v resnici pa je zelo prestrašen.
5. Mit: Z dovolj dobrim starševskim pristopom se da trmi izogniti
Resnica: Trma ni posledica starševstva, je znak otrokovega razvoja. Ali bi se želeli izogniti temu, da se otrok razvija v svojo osebo? Res pa je, da lahko starši z veliko zahtevami, navodili in malo prostora za otrokove samostojne odločitve, trmo še dodatno sprožajo.
Čeprav starši s svojim vzgojnim pristopom ne morejo povsem preprečiti trme, imajo vseeno znaten vpliv na čustveno stabilnost otroka. Trma in čustveni izbruhi se pogosteje pojavljajo, ko je otrok lačen, žejen, utrujen, mora hiteti in ko ima vsega preveč (hrup, veliko ljudi, dogodkov). Tudi nezadovoljene čustvene potrebe po povezanosti, bližini, avtonomiji in prosti igri doprinesejo k temu, da otrok noče sodelovati in hitreje pade v čustveni izbruh.
6. Mit: Čustveni izbruh, ki spremlja trmo, je potrebno čim prej ustaviti.
Resnica: Otrokovi čustveni izbruhi lahko izgledajo zelo burno, otrok glasno kriči, morda tepe, predirljivo joka, zadržuje dih, z glavo udarja ob tla ali celo bruha. To starše prestraši in se zato začnejo spraševati, ali takšni čustveni izbruhi otroku škodujejo.
Čustveni izbruhi za otroka niso škodljivi, seveda pa je naloga starše, da poskrbijo za varnost otroka, drugih ljudi in materialnih dobrin. Tudi z jokom ni nič narobe, nasprotno, jok ima dokazano blagodejne učinke – skozi solze se izločajo odvečni stresni hormoni, gibanje trebušne prepone pa še dodatno sprošča napetost iz telesa, zato je jok učinkovit mehanizem za prehod iz vznemirjenega v umirjeno stanje.
Otroci ravno skozi doživljanje močnih čustev in njihovo uravnavanju ob podpori staršev dobivajo izkušnje ter razvijajo sposobnost, da bodo nekega dne sami sposobni uravnavati svoja čustva in vedenje. Vsak čustveni izbruh je priložnost za izkušnjo, kako burno dogajanje umiriti in kako primerno izraziti svoje notranje doživljanje.
Da bo starševstvo še lažje, priporočamo tudi tole za branje
Nina Seražin lakota priporoča knjige, ki razlagajo otrokov razvoj in delovanje možganov ter tudi predlagajo, kako lahko starši v določeni situaciji postopajo.
- Počivaj, igraj se, odraščaj – Knjiga je napisana na podlagi dela kanadskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda. Znanje je podano v zelo strjeni in praktični obliki. Knjigo se lahko uporablja kot nekakšen tečaj – preberete eno poglavje in v družinsko življenje uvedete spremembe, ki se vam zdijo smiselne.
- Rahločutno starševstvo – Knjiga slovenske avtorice Andreje Poljanec, ki je psihologinja in specialistka zakonske in družinske terapije in mati petih otrok. Besedilo se opira na znanstvene raziskave, ki ponujajo odgovor na to, kako različni vzgojni pristopi vplivajo na razvoj otroka.
- Brain-Body parenting –Knjiga žal ni prevedena slovenščino. Avtorica razlaga vedenje otroka skozi prizmo polivagalne teorije in dobro predstavi več vidikov, ki vplivajo na otrokovo vedenje. V knjigi najdete precej idej, kako postopati ob čustvenih izbruhih in kako zmanjšati njihovo pojavnost.
Hvala ti, da z znanjem spreminjaš svet naših otrok.
Za več strokovnih vsebin pobrskaj med našimi predavanji.
Razumevanje čustev in postavljanje mej
VEVA AKADEMIJA 1
VSA NAŠA PREDAVANJA V VEVA AKADEMIJI
Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:
PRIJAVI SE
na naše novičke:
Preberi še:
Kako opremiti “dojilno postajo”
V nosečnosti večina žensk začuti željo po gnezdenju, po pripravi opreme in stvari za dojenčka in tudi zase. Ker naj bi novorojena mama večino prvih
