Partnerja in starša: 6 smernic za usklajeno vzgojo
Partnersko razmerje je odnos, ki ga gradimo celo življenje. Pred rojstvom otroka si težko predstavljamo, s čim vse se bomo srečali ob prihodu novega člana. Kako zaplavati v svet starševstva in hkrati ohranjati partnerski odnos? Kaj, če imata s partnerjem različne poglede na vzgojo?
Avtor: Valentina Celestina Jeraj / magistrica socialnega dela, edukantka integrativne psihoterapije
Ko partnerstvo zrase v starševstvo
Zavestno starševstvo lahko pripomore k uspešnemu odnosu med staršema. Nanaša se na zavestno, premišljeno in aktivno sodelovanje med partnerjema. Vključuje zavedanje osebnih potreb, želja in vrednot ter spoštovanje partnerjevih potreb. Na prehodu iz partnerstva v starševstvo je pomembno, da partnerja raziskujeta in se pogovarjata o različnih vzgojnih izkušnjah, ki jih prinašata v starševstvo, in jih spoštujeta. Vsak prinaša nekaj drugega in vsaka izkušnja iz primarne družine, s katero prihajata v odnos, je drugačna.
Pomembno je, da se starša večkrat spomnita na skupen cilj: zagotoviti dobrobit otroka. Kljub različnim pogledom lahko najdeta način, kako združiti svoje moči in učinkovito sodelovati pri vzgoji otroka. Sledi šest iztočnic, ki so lahko v oporo pri nagovarjanju razlik.
1. Zaveznika in ne nasprotnika
Odpirajte teme o svojih različnih pogledih na vzgojo in poslušajte tudi partnerjeve argumente in stališča. Pomembno je, da ohranite spoštljiv in odprt odnos do partnerjevih mnenj, tudi če se z njim ne strinjate. Ob nasprotujočih si pogledih se spomnite, da v starševstvu ne tekmujeta drug proti drugemu, ampak sta zaveznika. Odprto se pogovorite o svojih stališčih, pomislekih in pričakovanjih glede vzgoje otrok. Poslušajte partnerjeve pomisleke in argumente ter poskusite razumeti njegove ali njene razloge za določene poglede na vzgojo.
2. Uporaba »jaz« izjav
Bodite pozorni, kako komunicirate s partnerjem. Poiščite spoštljiv jezik, ki gradi vajino povezanost. Poskusite svoje mnenje izražati z uporabo »jaz« izjav ter namesto obtoževanja ali kritiziranja izhajajte iz svojega pogleda in doživljanja. Na primer, namesto da rečete »Preveč si strog/-a«, lahko rečete »Jaz bi se počutil/-a neprijetno, če bi nekdo govoril z mano na takšen način«. Ali pa namesto »Nikoli te ni doma, za vse sem sam/-a« lahko rečete: »Potrebujem te. Naporno mi je in potrebujem tvojo pomoč. Vem, da sva do zdaj tako funkcionirala in je šlo, ampak potrebujem te, da prevzameš večerno kopanje. Kako se ti to zdi?«
3. Fleksibilnost in prilagodljivost
Vzgoja otroka je dinamičen proces, ki zahteva prilagodljivost. Bodita pripravljena prilagoditi se novim situacijam, izzivom in potrebam otroka. Spremembe v življenju in razvoju otroka lahko zahtevajo prilagoditev pristopov k vzgoji, zato bodita fleksibilna in se prilagajajta glede na okoliščine in otrokove potrebe. Vajini dogovori in kompromisi se bodo spreminjali glede na potrebe otroka.
4. Pomemben je odnos z otrokom
Otrok ima pravico do dveh različnih izkušenj, in to je temeljno izhodišče povezanega starševskega odnosa. Otrok potrebuje izkušnjo, kako je biti v odnosu z očetom in kako je biti v odnosu z mamo. Vzgoja ni bitka, ki se konča s sodbo, kdo ima prav ali kdo se moti. Bolj kot vzgoja je pomemben odnos, ki ga imamo z otrokom in partnerjem. Vsak starš daje, kar zmore, in tudi partnerja se učita drug od drugega. Otrok bo v odnosu z mamo drugačen kot v odnosu z očetom, in s tem ni nič narobe.
5. Čas za vaju
Bolj ko bosta gradila partnersko povezanost, lažje bosta lahko vzpostavila starševsko zavezništvo. Čas samo za vaju je najboljše vezivo vajinega odnosa. V starševstvu si ga je včasih treba izboriti. Ta čas je namenjen vama, brez telefonov in drugih distrakcij. Torej čas drug z drugim, drug za drugega. Večkrat so pomembni tudi mikro trenutki uglašene povezanosti. To so tisti trenutki, ko partnerja začutita drug drugega in si dovolita biti ranljiva. Takšni trenutki so še močnejši kot celodnevni zmenek.
Primer: Mama se trudi z dojenjem in je izčrpana. K njej pride partner, ki ji reče: »Res se trudiš in res je težko, tukaj sem, če ti lahko kakorkoli pomagam.« Mama se čuti videno in slišano, zato takšni trenutki krepijo povezanost. Ali pa oče, ki se trudi vzpostaviti odnos z otrokom, otrok pa želi biti le pri mami. Takrat lahko mama reče: »Res je težko, ker si želiš vzpostaviti odnos z otrokom, on pa želi biti samo pri meni. Vidim, da se trudiš, in verjamem, da bosta vzpostavila lep odnos, četudi želi biti trenutno samo pri meni.«
6. Proslavljajta trenutke uspeha
Nagrajujta in proslavljajta svoj odnos in odločitve. Pogosto sta starša fokusirana le na razlike in situacije, ki prinašajo konflikt in se v njih ne strinjata. Poskusita na koncu dneva/tedna zavestno priklicati dogodek ali odločitev, ki vama jo je uspelo dobro rešiti in sta se počutila kot zaveznika. Lahko o njej razmišljata tudi med vožnjo v avtomobilu ali namesto večernega gledanja televizije. Ne vzame vama veliko časa, pripomore pa h gradnji starševske samozavesti. Ideja: Vsako nedeljo zvečer naj vsak izmed vaju podeli trenutek, za katerega bi lahko rekel, da sta dobro sodelovala in sta bila zaveznika. Nato pa lahko podelita tudi dogodek, za katerega mislita, da vama ni najbolj uspelo, in kaj bi potrebovala v tistem trenutku drug od drugega.
Spomnite se, da je najpomembnejše, da ohranjate ljubezen, spoštovanje in podporo med seboj ter si prizadevata za skupno dobrobit svojih otrok. S tem dajeta dober zgled otrokom. Čeprav lahko različni pogledi na vzgojo povzročajo trenja, lahko tudi obogatijo pristop k starševstvu in omogočijo otroku raznoliko in bogato izkušnjo. Prišli bodo tudi trenutki, ko ne bosta našla kompromisa. In tudi to je v redu, včasih se lahko strinjamo, da se ne strinjamo. Pomembno je, da tehtnica ne prevesi in da ustvarita varen prostor, v katerem se lahko pogovarjata o svojih občutkih. Če kljub pogovorom in prizadevanjem ne najdeta skupnega jezika, se lahko obrneta tudi na strokovno pomoč, ki vama bo pomagala pri razreševanju konfliktov in iskanju skupnih rešitev, ki bodo v najboljšem interesu vseh.
Pri Veva smo skupaj z zakonsko terapevtko pripravili program, ki vaju bo ponovno povezal. Program vodi Aleksandra Kralj, terapevtka z več kot 15 let prakse. Dostopen je v Veva Akademiji.
Vsebine za vaju pripravlja strokovna ekipa VEVA.
Da bosta lahko rekla:
PRIJAVI SE
na naše novičke:
Preberi še:
Dojenja sem se morala naučiti
Kako sem bila prepričana, da bom dojila. In kako zatem teža ni naraščala. Izgubila sem zaupanje vase. Kaj pa potem?
