Naš odnos do posteljice danes
V zahodnem svetu so se tradicionalne vezi med človekom in naravo ter moč simboličnih povezav med otrokom in njegovo posteljico skoraj popolnoma zabrisale. K temu je dodatno prispevalo dejstvo, da velika večina žensk rodi v porodnišnicah, kjer se posteljica (tudi po zakonodaji večine držav) smatra za biološki odpadek, za katerega je predpisan način ravnanja. Zato je staršem – navkljub njihovi želji – pogosto onemogočeno, da bi placento odnesli s seboj.
S človekovim vračanjem k naravi, predvsem pa vedno močnejšemu zavedanju o povezanosti zemeljskih ter človeških energij, se ravnanje s placento tudi v zahodnih družbah vrača z iskanjem tradicionalnih vzorcev in običajev. Vedno več je žensk, ki verjame v simboličen ali dejanski pomen ustreznega odnosa do posteljice, njene energije in moči.
Kot je moč poroda prehod »od nekod do nekod«, ima tudi placenta svojo pot, katere usodo pišemo mame. Ne glede na vse, je zaslužna za dejstvo, da otroka imamo, saj ga je devet mesecev razvijala, negovala in skrbela zanj. Zato je prav, da jo častimo in se zavedamo njenega sijaja.
Placenta v afriških in arabskih kulturah
Placento na področju Nigerije in Gane obravnavajo kot mrtvega dvojčka otroka, zato ji posvetijo celoten obred pokopa. Z besedo »zan boku« celo označujejo kraj, kjer je pokopana posteljica.
V Keniji placento pokopljejo na neobdelani zemeljski površini in nato posejejo travo ali žita, medtem ko na istem območju nekatere družine to naredijo kar pred hišo, brez posebnega obreda, tudi če jo samo pokopljejo v blatno zemljo.
Nekatera plemena placento najprej zavijejo v posebno tkanino ali odeje in jo pokopljejo pod drevo, ki tako simbolizira nadaljevanje življenja.
V Maliju so prepričani, da lahko placenta vpliva na otrokovo razpoloženje ali celo zdravje, zato jo skrbno umijejo, očistijo, zavijejo v tkanino in jo dajo v pleteno košaro. Pokoplje jo oče.
Tudi v arabski kulturi je prisotno prepričanje, da je plodnost ženske pogojena s pravilnim ravnanjem s placento po prvem porodu. Če se placenti zgodi kaj neprijetnega, je plodnost ženske ogrožena, celo do te mere, da postane neplodna.
Turčija
V Turčiji imajo prav posebne obrede in več različic tradicionalnih ravnanj. Popkovnico po porodu pokopljejo na domačem dvorišču (da bo otrok predana osebnost), vržejo čez obzidje šole (da bo otrok pameten), pokopljejo v hlev (da bo otrok ljubitelj živali) ali vržejo v vodo (da otrok svojo usodo išče po svetu).
Placento opisujejo kot sopotnika, prijatelja otroka, njegovo dopolnitev celote. Zato jo takoj po porodu očistijo, zavijejo v nove, čiste tkanine in pokopljejo.
Placenta v Aziji
Na področju Vietnama in Kitajske velja, da je placenta življenjska sila. Zato jo posušijo in s posebnimi postopki pripravijo kot hrano, ki veča življenjsko energijo in vitalnost mame.
V Indoneziji pojmujejo placento kot dvojčka dojenčka, kot otrokovega za vse življenje. Očetova odgovornost je, da jo primerno časti, zavije in pokoplje pa že na dan rojstva.
Matere na Filipinih placento pokopljejo skupaj s knjigami v upanju, da bo zaradi tega obreda otrok pameten.
V Koreji placento zažgejo in pepel shranijo. V času bolezni se pepel utekočini in se uporabi za zdravljenje otroka.
Hmongi verjamejo, da je placenta otrokovo prvo oblačilo. Pokopljejo jo zunaj, saj verjamejo, da mora po smrti duša potovati nazaj skozi preteklost, dokler ne doseže mesta, kjer je pokopana placenta in tam počaka na svoje novo rojstvo.
V Kambodži je placenta skrbno zavita v list bananovca, ki je nato ob novorojenčku tri dni in šele nato jo pokopljejo.
V tajski kulturi placento posolijo in jo dajo v lončeno posodo. Nato počakajo na dan, ki je ugoden za pokop placente. Placento pokopljejo pod drevo, ki simbolizira leto rojstva otroka. Položaj pokopa placente je odvisen od meseca otrokovega rojstva.
Evropa
V Evropi porodnišnice v veliki meri (razen na izrecno zahtevo staršev) ne dovolijo, da se placenta odnese iz porodnišnice. Najdejo jo v veliko komercialnih izdelkih, kot so kreme za obraz (Francija).
Leta 1994 je Velika Britanija prepovedala prakso zbiranja placente v porodnišnicah, potem ko so izvedeli, da je bilo francoskemu podjetju vsako leto prodano 360 ton placent. Uporabljali so jih za kreme v lepotne namene, za zdravljenje opeklin in za izvlečke encimov za zdravljenje redkih genetskih bolezni.
Severna Amerika
Indijanci Navajo pokopljejo placento na štiri vogale zemeljskega površja plemena, kot vez med predniki in njimi. Skupaj s posteljico pokopljejo tudi predmete, ki naj bi simbolizirali otrokov poklic, ki mu je določen.
Na Havajih placento umijejo in pokopljejo ter nad njo po verskem običaju posadijo drevo. Verjamejo, da ta obred otroka veže na njegovo domovino. Rokovanje s placento je sveto in ga na ta način tudi obravnavajo, saj verjamejo, da s tem zagotovijo fizično zdravje otroka.
Južna Amerika
V nekaterih predelih Južne Amerike placento po rojstvu zažgejo, da nevtralizirajo njeno delovanje, ter jo nato pokopljejo. Verjamejo, da otroka ščiti pred zli duhovi.
Avtohtoni Ajmari in Quecha skupnosti v Boliviji verjamejo, da ima posteljica svoj duh. Potrebno jo je oprati in pokopati na svetem in senčnem mestu. Po njihovem verovanju lahko, če ritual ni izveden pravilno, mati in otrok zbolita ali celo umreta.
Oceanija
Novozelandski Maori podarijo placento »Papa tua Nuku«, materi Zemlji. Beseda zemlja je v jeziku Maorov enaka besedi placenta, s čimer je še dodatno poudarjen njen pomen. Običajno jo pokopljejo na domači zemlji, pod drevo.
Nekatera domorodska plemena pokopljejo posteljico pod drevo, kjer so matere rodile (ženske tudi sicer rojevajo pod drevesom) ali pa jo pokopljejo pod mravljišče zelenih mravelj, saj verjamejo, da če bodo mravlje posteljico pojedle, ženska vsaj nekaj časa ali pa sploh več ne bo zanosila.
Na Samoi placento popolnoma sežgejo ali pokopljejo, da je ne bi zasegli zli duhovi. Če jo pokopljejo, je to pod sadno drevo, ki naj zagotavlja hranila za vso otrokovo življenje.
Vir: https://placentaremediesnetwork.org/placenta-history/
